28 december 2009

Vse vendarle ne spi

. . . . . . . . . . . . . . . .

Na objektiv se mi zadnje dni neprestano lepijo podobe, ki sodijo v nek drug letni čas - rože, drevje, raznorazni grmi, ptički, ptičje hišice (no, te so "sezonske"), ... Praznični motiv očitno ni nalezljiv, saj me nekako še ni napadel. Verjetno me bo z vso silovitostjo zadel, ko bo december mimo. :)



Vem, malo sem že tečna s tole orhidejo, ampak ne znam vam opisati otroškega navdušenja, ki me preplavlja, ko opazujem kako se po letu in pol zamrznjenosti v času nenadoma bohoti. Opazujem kako se počasi, ena za drugo, majcene bunkice spreminjajo v večje in vem, da bo zdaj zdaj zasijalo več kot deset cvetov. Danes zjutraj se je en sramežljivo začel odpirati. Takoj dokumentirano. Zdajle ponovno dokumentirano. Zgolj za primerjavo. Joj, sreča je resnično najlepša, dokler čakaš nanjo!