17 junij 2014

Potepuhi

. . . . . . . . . . . . . . . .
 

Nisem človek dolgih počitnic. Zato da izprežem, se centriram, navdušujem in navdihujem, zadostuje teden dni, potem sem pripravljena za boj z novim/starim. Letos sva se odločila, da se ustaljenosti posmehneva v brk. Ker imava štirinožca, je vsaka odločitev glede destinacije vezana nanj. Leteti ne moremo (prevelik, morali bi ga uspavati in dati med prtljago), na višku sezone zaradi preveliko ljudi in previsokih temperatur tudi ne gre (ne mara gneče, ne mara dotikov neznancev), zato je bila odločitev jasna − z avtom, maja, čim dlje. Tri tedne smo se potepali v smeri proti Finski. Začeli smo na Češkem, v Brnu, potem se kar dolgo zadržali na Poljskem (Krakow, Auschwitz, Wroclaw, Poznan, Torun, Olsztyn, Varšava), tudi zaradi njene velikosti (uf, je velika!), sledile so Litva (Kaunas, Trakai, Vilna), Latvija (Riga) in Estonija (otok Saaremaa, Parnu, Talin), vse do končne postaje − Finska (Helsinki, Kangasala). 6000 km. In mi bi še!


Spali smo v hotelih, rezervirali smo jih sproti, ko smo vedeli, kam nas bo pot peljala naslednji dan ali čez dva dneva. Prednost road-tripa je ravno v tem, da ni natančno določene poti. Greš, ko hočeš, podaljšaš, če ti je kje zelo všeč, odrineš prej, če ugotoviš, da je bilo dovolj. Pri iskanju hotelov smo imeli štiri zahteve: hišni ljubljenčki dovoljeni, zajtrk vključen, wifi in zagotovljeno parkirišče. Od vseh hotelov smo morda le v treh primerih naleteli na nekaj, kar je bistveno odstopalo od prikazanega in ocene, ki naj bi jo hotelu dali tisti, ki so v njem že bili. Nekaj je bilo resnično vrhunskih, vsi pa s fino namestitvijo in mnjamsi zajtrkom. Prijazni so bili vsepovsod in pes resnično ni nikakršna težava. Preseneča le, da so tam, kjer je potrebno doplačilo zanj, cene precej visoke (20 do 30 eurov). Ampak človek jih razume. Nikoli namreč ne morejo vedeti kakšen pes prihaja – velik, majhen, kosmat, kratkodlak, umazan ali ne. Jim pa morda nihče ni povedal, da so ljudje pogosto veliko veliko večji packi od psov, zlasti če so lastniki slednjih "normalni". Za najinim, ki ima svojo odejo, ni nikakršnega dela. Tu in tam kakšna dlaka v tepihu, ki jo sesalec zlahka detektira, drugače mu hrano in vodo vedno dava v kopalnici na ploščicah, ki jih pobriševa. Kakorkoli.


Na Poljskem sva se zaljubila v piškotaste pisane hišice v središčih mest, ki spominjajo na belgijska ali nizozemska mesteca, v Litvi v Vilno, ki je vilinsko lepa in ima najlepšo trgovinico na svetu (Senamiesčio Krautuve), v Rigi v prijazne uličice, v Talinu v vse. Vsa tri mesta so pod Unesco zaščito, kar je že samo po sebi vabljivo. Najlepše smo se imeli na otoku Saaremaa (Estonija), ki je znan kot otok mlinov na veter. 
 
Prelepo je bilo, bivali smo v hiški, kamor bi se danes lahko preselili za vedno, štirinožec je prosto tekal po plažah in zjutraj so nas zbujali kriki galebov in severnih ptičev. Štiri rajske dni smo jutro začenjali z najboljšim kruhom na svetu (poseben ržen kruh). Na koncu smo se v Talinu vkrcali na trajekt in čez dve uri in pol prispeli v Helsinke. Sončen dan, modro nebo brez oblačka, mraz, ki je rezal do kosti. 
 
Dva dneva smo bili v Helsinkih, potem pa se odpravili proti Tampereju, točneje v Kangasalo, kjer ima moja dolgoletna prijateljica arhipelag, na enem od otokov pa hišo. Štirinožec je stežka preživel vožnjo s čolnom, potem pa tri dni neovirano tekal po otoku, velikem dva hektarja, kjer ni nikogar, le mi, gozd in gozdni prebivalci. Bil je pravi divjak, ki se je napajal v jezeru, hrano pa komaj kaj okušal in to šele, ko smo ga pozno zvečer končno uspeli zvabiti v hišo. T. je užival v čiščenju gozda, zvečer pa v savnanju in hlajenju v jezeru, "toplem" 9 °C.  Tako zelo ga je navdušilo otoško življenje, da je ob povratku v Helsinke takoj iskal morebitne podobne otoke, ki bi bili naprodaj. Iz Helsinkov smo se potem po rahlo spremenjeni poti (Talin, Parnu, Varšava) začeli vračati proti domu. 

  
Zadnja postaja je bila Bratislava, ki po vsem prej videnem ni navdušila, sva pa jedla v eni najbolj luštnih gostilnic (U Kubistu). Tudi sicer sva v mestecih iskala drugačne gostilnice in trgovine, od vseh so bile najboljše naslednje: Hamsa (Krakow), Machina Organika (Wroclaw), Zagroda Bamberska (Poznan), Makonis (Riga), Klaus in Boheem café (Talin).



 
Vtisov je še in še. Če koga zanima kaj posebnega, naj vpraša, z veseljem odgovorim.