. . . . . . . . . . . . . . . .
V letu, ko stoletnica
začetka prve svetovne vojne v nas buta iz člankov, filmov, dokumentarcev,
razstav, okroglih miz, ..., sem skočila v bližnji gozd, kjer stoji spomin na
edinstveno naselje, ki ga kot nepremično kulturno dediščino kratek uraden opis
označuje kot "edini tovrstno zgrajeni in ohranjeni kompleks sedeža
vodstva odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi". Baza 20. Čaroben
gozd in z mahom prekrite skale so poleg nas treh (T, najinega štirinožca in
mene) pozdravljali le še francoske turiste. Slednji očitno prepoznavajo pomen
nečesa, kar je ta država s svojim pišmevuhovskim odnosom do zgodovinskega
dragulja pospravila v prašen kot in vremenskim vplivom prepustila hlode, deske
in skodle, ki jih tisti sramotni polivinil (zaradi katerega mi še zdaj žgoče
krvavi srce) ne bo ohranil pred gotovo pozabo... (hvala Dolenjskemu muzeju za trud ‒ čudovit gospod skrbi za dobrodošlico, informativne table so dvojezične in poučne). Vikend je tu. Predlagam, da morebiten
izlet v naravo tokrat obarvate drugače in obiščete ta skrivnostni svet. Parkirišče
naj vas ne odvrne od sprehoda v gozd. Žalost (in tudi sram) bo kmalu nadomestilo
otroško začudenje nad preprosto genialnostjo prostora. Če imate štirinožce, bo tole idealno zanje. Najin je dirkal in užival.
