. . . . . . . . . . . . . . . .
Imam krasen fotoaparat, katerega edina pomanjkljivost je
njegova... teža. Saj, če se ga odločim vzeti s sabo, potem ni problem niti tistih
deset ur potepanja po mestih, kjer z njim beležim stvari, ki jih oko zazna kot
zapomnljive in takšne, ki jih želim videti še kdaj. A dejstvo je, da so ljudje
in stvari, ki pritegnejo pozornost, vsepovsod, ne le na načrtnih potepanjih. Za
take priložnosti pride prav najzvestejši del dnevne oprave – telefon. Ugotavljam,
da sem eden redkih dinozavrov, ki ima telefon s tipkami, zaslončkom velikosti
ročne ure in fotoaparatom šibke zmogljivosti. Če bi vi vedeli, kako neznansko
me ob pamet spravljajo pametni telefoni z aktivnim zaslonom in tistim nadležnim
podrsevanjem! Ti sovražniki imajo dobre fotoaparate in delajo prekrasne fotke,
primerljive z najboljšimi fotoaparati, in dozdeva se mi, da se bo treba
spoprijateljiti z njimi in s sedanjostjo. Ali pa bodo moje slike še naprej
takele –
