. . . . . . . . . . . . . . . .
Zdi
se, da živim v svetu, kjer je vsakdo poln obsojanj in 'pametovanj' – kako bi
moralo biti, kako bi morali živeti, kako je to, za kar ste se odločili, povsem
brezveze, kako tisti nekdo ne ve, kaj počne, kako je dom, kakršnega imam, edini
pravi/lep/kakršen bi moral biti... Ne vem, zakaj bi moral en recept ustrezati
vsem. Različni smo si, dva med nami nista povsem enaka, zakaj bi torej moje
pisane stene morale biti bele, kot so tvoje in zakaj bi morala zreti v zvezde,
če se želim vpisati na tečaj klekljanja? Zakaj preprosto ne znamo biti veseli
za nekoga, ki si širi obzorja z nečim, kar se nam samim zdi potrata časa, ali
želi imeti otroka, medtem ko si vi želite poti okoli sveta? Vsakdo obsoja,
ocenjuje in zaničuje v skladu z lastno lestvico vrednot. Drugačnost ne pozna
lestvic dobrega in boljšega, slabega in slabšega. Treba si je postaviti cilje
in se jih veseliti, ko jih dosežemo. Nič več kot to.
