06 december 2011

Hiška - začetki

. . . . . . . . . . . . . . . .


Pred tremi leti sva sprejela hipno odločitev – kupiva hiško. T. je brkljal po računalniku in iskal, kot tečka "družine" pa sem na koncu odločila. Pri izbiri je bila bistvena cena, kar je, po pregledu ponudbe, pomenilo, da dražji konci naše dežele ne pridejo v poštev (beri: Gorenjska, Primorska). Pogoj je tudi bil, da ni predaleč iz Ljubljane. Približno 50, 60 km, kar je s pomočjo avtocestne povezave obvladljivo, če si v službi v Ljubljani (kar midva sva). Našlo se je precej ugodnih ponudb na Dolenjskem in ker T. prihaja od tam, sva se pametno (pozneje razložim, zakaj je temu tako) odločila, da bo tamkaj stal najin dom. Kupila sva torej hiško z dva tisoč kvadrati zemlje, na kateri sta še mala kamnita hiška in toplar (dvojni kozolec), majhen gozd in dovolj prostora, da sosed ne more kukati v krožnik, pa še hiše nihče ne more postaviti ob bok najini (da bi nama jutri delala senco). Najprej je bil namen hiško obnoviti, a bolj, ko smo rofkali po zidovih ter razkrivali tla in streho, bolj jasno je postajalo, da bi bila obnova metanje denarja v prazno. Tako sva se odločila, da bova zgradila novo hiško, prav takšne velikosti, kot je bila obstoječa. Točno sva vedela, kakšno hiško želiva – material, oblika, velikost, razporeditev prostorov, kakšna streha – tako da sva arhitekte uporabila zgolj zato, ker brez njih postopek pridobitve gradbenega dovoljenja v resnici ni mogoč. Ko je bilo vse pripravljeno, sva zaprosila za gradbeno dovoljenje. Glede na to, da je na zemljišču že stala hiška, je bilo treba pridobiti dovoljenji za rušenje obstoječe in gradnjo nove hiške. Nekoč bi človek zaprosil za gradbeno dovoljenje za gradnjo nadomestnega objekta, a ker je bila zakonodaja vmes spremenjena, moraš dejansko v primeru, kakršen je bil najin, pridobiti dve dovoljenji. Vmes pridejo geodeti, pa soglasja vodovoda in elektra si moraš pridobiti, plačati komunalni prispevek (ta, na najino srečo, za naju ni bil visok, saj je bila vsa infrastruktura že na zemljišču, glede na to, da sva ohranila velikost hiške, pa sva komunalni prispevek plačala zgolj za razliko v celotni kvadraturi med obema hiškama). Še ena pozitivna stran je bila, da je občina, kateri pripada najina vas, v svoje prostorske načrte zapisala, da morajo biti novogradnje od javne ceste odmaknjene šest metrov. Prejšnja hiška je namreč stala skorajda na cesti, kar za življenje ni ravno praktično, pa še fasada je ves čas na udaru. Šest metrov pred hišo omogoča dvorišče, travnik ali karkoli si že zamisliš. Na gradbeno dovoljenje sva čakala pol leta (naša občina je kar hitra). V tem polletnem obdobju na hiši nismo počeli kaj dosti (ker se to ne sme početi), smo pa počasi začeli pripravljati okolico. Tisto mrzlo zimo leta 2008 smo pripravili ves les, ki je bil pozneje uporabljen za ostrešje (izbrali primerno drevje v gozdu, ga podrli, peljali na žago in ga razrezali na želene velikosti in oblike), nakupili gradbeni material, podrli drevje, ki je raslo na nepravih mestih in v nemogočih oblikah ter domislili še zadnje podrobnosti kako, kdaj in kaj bomo delali, ko bo gradbeno dovoljenje izdano. Slednjega smo dočakali vročega poletja 2009 in 8. avgusta je velikanski bager prislonil svoj nos na krhke stene stare hiške.




Podrla se je v gmoto vsega mogočega, kar smo potem pridno razvrstili – dober les na stran (pozneje uporabljen za pohištvo), strohnel in neuporaben les na ogenj, plastika in steklo ločeno na smetišče, stara vhodna vrata pod kozolec (pozneje uporabljena za ogledala in vhodna vrata v hiško čez cesto), strešno kritino smo zložili posebej in jo pozneje uporabili za nasutje in utrditev zemljišča. Čez dva tedna so bili zgrajeni škarpa, temelji in temeljna plošča. Hiška je začela rasti. Kot gradbeni material sva uporabila siporex (ytong). Gradnja z njim je hitra, enostavna in natančna, sam material pa je odlično toplotno izolativen in ima dobro sposobnost reguliranja zračne vlage. Hiška je dobila streho 31. oktobra 2009. Hitro, kajne? Naj se vrnem na izbiro Dolenjske in zakaj je bila to odlična odločitev. T.-jevi sorodniki so vseznalci. Ni je stvari, ki je ne bi znali narediti, ob tem jih odlikujeta pridnost in predanost. Nekateri med njimi se poklicno ukvarjajo z gradbeništvom, drugi to počnejo že od malih nog. Nam, mestnim otrokom, je toliko tega skritega, toliko tega ne znamo, ker je samoumevno, da za vsako popravilo ali opravilo pokličeš mojstra, ki poskrbi, da bo želeno opravljeno. V okoljih, kakršno je Dolenjska, je socialna mreža veliko močnejša in nikoli nikomur ni težko priskočiti na pomoč in nič zahtevati nazaj. Jaz tebi, ti meni in svet je lahko mavričast. (se nadaljuje)