. . . . . . . . . . . . . . . .
Preden napišem nekaj malega o v naslovu napovedanem, naj povem, da je današnje jutro pravljično. Zunaj je prelepa belina, ki je v skoraj desetcentimetrskem plašču objela naše hribčke. Drevje se bori s težo, sosednje male živali pa že rišejo križišča. Tako lepo, da bi si postavil stol pred okno in se ves dan razvajal...
Naj se povrnem k objavi. Ko je hiška imela streho in fasado in še preden je bil čas za končna dela (npr. ravnanje in beljenje sten, brušenje in mazanje ta), je bilo treba zapreti odprtine. Želela sva si olivno zelena hrastova okna in vrata, ta barva je ne le moja najljubša, ampak bi se tako lepo ujela z barvo fasade in okolico. No, hitro so nama razblinili sanje. Hrasta se ne barva, zato se ga dobi le v naravnih odtenkih. In sva izbrala en driskast odtenek, ki je zdaj, v končni obliki hiše, lep, a ob vgradnji je bil boleče neoliven. Vsa okna in vrata imajo prave "križe", torej ne nalepljenih, kjer gre za eno steklo in na njem nalepljen križ, ampak za štiri stekla, ki so razmejena s križem (pri vratih je stekel šest, razen pri vhodnih štiri). Hiški dajo podobo ljubke, stare hiške, točno tisto, kar sva želela. Tesnijo odlično, tako zvočno kot toplotno.
Da bi bilo v hiši toplo (da imava talno gretje, sem napisala v objavi, kjer sem pisala o tleh, torej že veste, a to bova uporabila le v skrajnih primerih – če bi bilo resnično mraz ali če bi bila nekaj dni zapored odsotna), sva kupila samostoječi litoželezni kamin, a ker hiša še ni imela dimnika (kar pozornemu opazovalcu poprej objavljenih slik zagotovo ni ušlo), kamin pa naj bi stal sredi hiše, sva se odločila za inox dimnik. Morda na prvi pogled deluje moteče, a potem pozabiš nanj in se lepo zlije z ostalimi inox izdelki. Malo vesoljski vsekakor je, a toplota, ki jo oddaja tudi sam (poleg kamina), je čudovito božajoča, zlasti v teh dneh (ne dvomim, da se bova z njo pockrljala tudi v drugih letnih obdobjih).
In še jagoda na smetano. Še ena v nizu sodelovanja z naravo. Imava lesene žlebove. T. je šel s prijaznim sosedom Albinom v njegov gozd, kjer sta izbrala dve vitki smreki kapnici (posebna vrsta smreke, ki ostane vitko ozka in zraste visoko v nebo, zato je primerna za žleb), ju podrla in pripeljala do hiše. Tu ju je T. ogolil, z M. sta izdolbla ustrezne kanale, na koncu pa sta še vse lepo zgladila (pomagal P.). T. je priskrbel še macesnove kljuke (gre za macesnove veje, ki so v delu, kjer se stikajo z deblom, izrazito močne, zato so primerne za "nošenje" težkih bremen), ki so pomagale k namestitvi žleba "v delovanje".
Imate dovolj gradbenih del? Ali pa bi radi slišali še kaj o triprekatni greznici, hrastovi terasi, prenovi hiške čez cesto in premikanju kozolca? Morda je čas za premik v sedanjost? Vas zanima, kako je hiška videti danes? Od zunaj in zlasti znotraj?
Preden napišem nekaj malega o v naslovu napovedanem, naj povem, da je današnje jutro pravljično. Zunaj je prelepa belina, ki je v skoraj desetcentimetrskem plašču objela naše hribčke. Drevje se bori s težo, sosednje male živali pa že rišejo križišča. Tako lepo, da bi si postavil stol pred okno in se ves dan razvajal...
Naj se povrnem k objavi. Ko je hiška imela streho in fasado in še preden je bil čas za končna dela (npr. ravnanje in beljenje sten, brušenje in mazanje ta), je bilo treba zapreti odprtine. Želela sva si olivno zelena hrastova okna in vrata, ta barva je ne le moja najljubša, ampak bi se tako lepo ujela z barvo fasade in okolico. No, hitro so nama razblinili sanje. Hrasta se ne barva, zato se ga dobi le v naravnih odtenkih. In sva izbrala en driskast odtenek, ki je zdaj, v končni obliki hiše, lep, a ob vgradnji je bil boleče neoliven. Vsa okna in vrata imajo prave "križe", torej ne nalepljenih, kjer gre za eno steklo in na njem nalepljen križ, ampak za štiri stekla, ki so razmejena s križem (pri vratih je stekel šest, razen pri vhodnih štiri). Hiški dajo podobo ljubke, stare hiške, točno tisto, kar sva želela. Tesnijo odlično, tako zvočno kot toplotno.
Da bi bilo v hiši toplo (da imava talno gretje, sem napisala v objavi, kjer sem pisala o tleh, torej že veste, a to bova uporabila le v skrajnih primerih – če bi bilo resnično mraz ali če bi bila nekaj dni zapored odsotna), sva kupila samostoječi litoželezni kamin, a ker hiša še ni imela dimnika (kar pozornemu opazovalcu poprej objavljenih slik zagotovo ni ušlo), kamin pa naj bi stal sredi hiše, sva se odločila za inox dimnik. Morda na prvi pogled deluje moteče, a potem pozabiš nanj in se lepo zlije z ostalimi inox izdelki. Malo vesoljski vsekakor je, a toplota, ki jo oddaja tudi sam (poleg kamina), je čudovito božajoča, zlasti v teh dneh (ne dvomim, da se bova z njo pockrljala tudi v drugih letnih obdobjih).
In še jagoda na smetano. Še ena v nizu sodelovanja z naravo. Imava lesene žlebove. T. je šel s prijaznim sosedom Albinom v njegov gozd, kjer sta izbrala dve vitki smreki kapnici (posebna vrsta smreke, ki ostane vitko ozka in zraste visoko v nebo, zato je primerna za žleb), ju podrla in pripeljala do hiše. Tu ju je T. ogolil, z M. sta izdolbla ustrezne kanale, na koncu pa sta še vse lepo zgladila (pomagal P.). T. je priskrbel še macesnove kljuke (gre za macesnove veje, ki so v delu, kjer se stikajo z deblom, izrazito močne, zato so primerne za "nošenje" težkih bremen), ki so pomagale k namestitvi žleba "v delovanje".
Imate dovolj gradbenih del? Ali pa bi radi slišali še kaj o triprekatni greznici, hrastovi terasi, prenovi hiške čez cesto in premikanju kozolca? Morda je čas za premik v sedanjost? Vas zanima, kako je hiška videti danes? Od zunaj in zlasti znotraj?
