. . . . . . . . . . . . . . . .
Hmmm, kaj nam še ostane? Hiška čez cesto in kozolec. Hiška čez cesto je najin "kevder" (spodaj) in T.-jevo pribežališče (zgoraj), kjer si je omislil prostor za orodje in druženje s fanti. Hiški smo v celoti naredili novo ostrešje in streho. Še prej smo zalili betonski vezni obroč, da se stene te kamnite stoletnice ne bodo razletele vsaka na svojo stran. Streha je izolirana, T. je naredil luštni okenci in vrata, zaradi precej nagnjene strehe pa spominja na alpsko poskočnico. Notranjost spodnjega dela sva očistila in prešpricala z apnom, T. je iz starega masivnega lesa naredi police za ozimnico, stare omare iz hiše sva ohranila in je v njih nekaj orodja, tu pa imava tudi samokolnice, lopate, grablje, vile, gradbeni material, ... Je kar velik prostor, ki je poleti prijetno hladen. Zgornji prostor je obit s smrekovimi deskami in tudi kar prostoren. Zunanje stene bova uredila to prihajajočo pomlad. Zapolnila bova največje luknje med kamenjem, vstavila kakšnega manjkajočega, potem pa najbrž tudi prešpricala z apnom, da jo bova tako kar najbolje zaščitila pred vremenskimi vplivi. Na koncu bo T. naredil še zunanje stopnice v zgornji prostor, saj je zdaj do tja treba preplezati manjši Triglav (seveda pretiravam) oziroma obhoditi hiško.
Kozolec (toplar) je prvotno stal čisto ob cesti in bil v precej slabem stanju. Ob cesti je bil ves čas na udaru mimoidočih vozil, zato je bila prva odločitev, da ga prestavimo stran od ceste, malo bolj proti dolini. Ker gre za precejšnjo zver, je bilo treba podvig natančno domisliti. Najprej smo sneli strešnike in kar je bilo nametanega na zgornjem nadstropju. Vse polomljene deske smo zmetali na kup, obenem pa odstranili tudi neke vrste drvarnico, ki je bila prislonjena na eno stran kozolca. V konstrukciji so torej ostali nosilni tramovi, ostrešje in rante (palice, ki skozi nosilne drogove tvorijo "obešalnike" za seno/slamo). T. je naredil šest novih temeljev za vsak nosilni tram, potem pa smo z dvigalko za dvigovanje tovornjakov počasi kozolec dvignili in vseh šest tramov, enega za drugim (v hitrem sosledju bi to lahko pomenilo tudi tri hkrati), premaknili na nove temelje. Predstavljajte si velikansko šestnogo mravljo, ki lahko dvigne le eno nogo hkrati. Ko je bil premaknjen na novo mesto, smo popravili ostrešje in naredili novo streho. Obe stranici strehe smo obili z deskami, na eni strani naredili celo balkonček. V vrhnjem delu trikotnikov smo izrezali srce (malo cukra mora biti). Ker je v naših krajih doma veter in ko zapiha, je vse prej kot prijetno, smo na spodnji strani kozolca do polovice višine nabili hrastove deske (vidno na včerajšnji sliki št. 6). Brrrrr. Na južni strani kozolca smo naredili novo drvarnico in jo napolnili za celotno zimo. Pod kozolcem smo pospravili, T. je dal na varno najlepše kose lesa, prostora pa je dovolj za moj avtoček, čeprav bova prostor raje uporabila za druženja.
Še o beli fasadi. Moje srce je krvavelo in resno pokalo, ko je T. uresničil namen prekriti tisto čudovito zemeljsko oranžno čarobnost. Bilo je nujno. Kljub večplastnemu nanosu zemeljske mešanice, sva rekla, da bova opazovala, kako se bo fasada obnašala čez zimo. Lanska zima je bila huda, mrzzzzla in precej snežena. Ko je snega napadlo toliko, da se je usedel tudi na fasado, je prišel mraz, kar je povzročilo, da je vse skupaj zmrznilo. Ravno zmrzal/zmrznjenost je kriva in vzrok za srčne bolečine. Ko se je otoplilo, je skupaj s snegom odpadla tudi vrhnja plast zemlje. Najbrž bi se dogajalo podobno še naprej, zato je T. takojci vse skupaj zaščitil z deskami, ko pa je prišla pomlad, je T. ocenil, da obstaja nevarnost, da bi po nekajkratnem opisanem procesu, najbrž lahko odpadlo oziroma se namočilo toliko plasti fasade, da bi lahko ogrozila slamo. Če bi se slama namočila, bi to pomenilo, da bi neizbežno lahko vse skupaj zgnilo, česar pa nočeva. Torej je T. odločil, da bo apno rešitev (jaz pa sem trmarila, da sem pripravljena vsako leto še enkrat napacati novo plast zemlje, da bi fasada le ostala, kakršna je bila). Letos poleti je z apnom prešprical celotno fasado.
Fasada je oblikovno ostala enaka (bunkasta, neravna in z zaokroženimi robovi hiše), ni pa več posebna, saj je v vsej tej belini videti kot le še ena hiška. Po začetni bolečini, za katero sem mislila, da ne bo nikoli izginila in po ureditvi okolice, je vse skupaj začelo postajati prijaznejše in skupaj s tem navajenost na drugačen videz. Zdaj beline več niti ne opazim.
Hmmm, kaj nam še ostane? Hiška čez cesto in kozolec. Hiška čez cesto je najin "kevder" (spodaj) in T.-jevo pribežališče (zgoraj), kjer si je omislil prostor za orodje in druženje s fanti. Hiški smo v celoti naredili novo ostrešje in streho. Še prej smo zalili betonski vezni obroč, da se stene te kamnite stoletnice ne bodo razletele vsaka na svojo stran. Streha je izolirana, T. je naredil luštni okenci in vrata, zaradi precej nagnjene strehe pa spominja na alpsko poskočnico. Notranjost spodnjega dela sva očistila in prešpricala z apnom, T. je iz starega masivnega lesa naredi police za ozimnico, stare omare iz hiše sva ohranila in je v njih nekaj orodja, tu pa imava tudi samokolnice, lopate, grablje, vile, gradbeni material, ... Je kar velik prostor, ki je poleti prijetno hladen. Zgornji prostor je obit s smrekovimi deskami in tudi kar prostoren. Zunanje stene bova uredila to prihajajočo pomlad. Zapolnila bova največje luknje med kamenjem, vstavila kakšnega manjkajočega, potem pa najbrž tudi prešpricala z apnom, da jo bova tako kar najbolje zaščitila pred vremenskimi vplivi. Na koncu bo T. naredil še zunanje stopnice v zgornji prostor, saj je zdaj do tja treba preplezati manjši Triglav (seveda pretiravam) oziroma obhoditi hiško.
Kozolec (toplar) je prvotno stal čisto ob cesti in bil v precej slabem stanju. Ob cesti je bil ves čas na udaru mimoidočih vozil, zato je bila prva odločitev, da ga prestavimo stran od ceste, malo bolj proti dolini. Ker gre za precejšnjo zver, je bilo treba podvig natančno domisliti. Najprej smo sneli strešnike in kar je bilo nametanega na zgornjem nadstropju. Vse polomljene deske smo zmetali na kup, obenem pa odstranili tudi neke vrste drvarnico, ki je bila prislonjena na eno stran kozolca. V konstrukciji so torej ostali nosilni tramovi, ostrešje in rante (palice, ki skozi nosilne drogove tvorijo "obešalnike" za seno/slamo). T. je naredil šest novih temeljev za vsak nosilni tram, potem pa smo z dvigalko za dvigovanje tovornjakov počasi kozolec dvignili in vseh šest tramov, enega za drugim (v hitrem sosledju bi to lahko pomenilo tudi tri hkrati), premaknili na nove temelje. Predstavljajte si velikansko šestnogo mravljo, ki lahko dvigne le eno nogo hkrati. Ko je bil premaknjen na novo mesto, smo popravili ostrešje in naredili novo streho. Obe stranici strehe smo obili z deskami, na eni strani naredili celo balkonček. V vrhnjem delu trikotnikov smo izrezali srce (malo cukra mora biti). Ker je v naših krajih doma veter in ko zapiha, je vse prej kot prijetno, smo na spodnji strani kozolca do polovice višine nabili hrastove deske (vidno na včerajšnji sliki št. 6). Brrrrr. Na južni strani kozolca smo naredili novo drvarnico in jo napolnili za celotno zimo. Pod kozolcem smo pospravili, T. je dal na varno najlepše kose lesa, prostora pa je dovolj za moj avtoček, čeprav bova prostor raje uporabila za druženja.
Še o beli fasadi. Moje srce je krvavelo in resno pokalo, ko je T. uresničil namen prekriti tisto čudovito zemeljsko oranžno čarobnost. Bilo je nujno. Kljub večplastnemu nanosu zemeljske mešanice, sva rekla, da bova opazovala, kako se bo fasada obnašala čez zimo. Lanska zima je bila huda, mrzzzzla in precej snežena. Ko je snega napadlo toliko, da se je usedel tudi na fasado, je prišel mraz, kar je povzročilo, da je vse skupaj zmrznilo. Ravno zmrzal/zmrznjenost je kriva in vzrok za srčne bolečine. Ko se je otoplilo, je skupaj s snegom odpadla tudi vrhnja plast zemlje. Najbrž bi se dogajalo podobno še naprej, zato je T. takojci vse skupaj zaščitil z deskami, ko pa je prišla pomlad, je T. ocenil, da obstaja nevarnost, da bi po nekajkratnem opisanem procesu, najbrž lahko odpadlo oziroma se namočilo toliko plasti fasade, da bi lahko ogrozila slamo. Če bi se slama namočila, bi to pomenilo, da bi neizbežno lahko vse skupaj zgnilo, česar pa nočeva. Torej je T. odločil, da bo apno rešitev (jaz pa sem trmarila, da sem pripravljena vsako leto še enkrat napacati novo plast zemlje, da bi fasada le ostala, kakršna je bila). Letos poleti je z apnom prešprical celotno fasado.
Fasada je oblikovno ostala enaka (bunkasta, neravna in z zaokroženimi robovi hiše), ni pa več posebna, saj je v vsej tej belini videti kot le še ena hiška. Po začetni bolečini, za katero sem mislila, da ne bo nikoli izginila in po ureditvi okolice, je vse skupaj začelo postajati prijaznejše in skupaj s tem navajenost na drugačen videz. Zdaj beline več niti ne opazim.
