14 december 2011

Hiška dobi obleko

. . . . . . . . . . . . . . . .


T. si je zamislil, da bo imela hiška, namesto klasične fasade, malce drugačno obleko. Naravno. Nedaleč stran od hiše so zapori, ki v okviru samooskrbe in upravljanja s precejšnjimi rodovitnimi površinami skrbijo tudi za pšenična in ajdova polja. Videti so neskončna in strašno lepa. Ko so želi pšenico, je ajda ravno cvetela in ko so balirali slamo za naju, sem se hladila v senci lepega hrastovega drevoreda s pogledom na brezkrajno polje cvetoče ajde. Ker je T. želel biti poleg in ne le naročnik slamnatih bal, sva se skupaj s še nekaj prijatelji odpravila na "teren". Baliranje je zanimivo ne le otrokom, ampak tudi odraslim. Čarobno opravilo. Traktor s prikolico z nečim čudnim (balirka) se zapodi na polje in iz njegove riti začnejo skakati kvadri zbite slame. Skoraj petsto takih kvadrov smo z dvema traktorjema dolgih prikolic po najbolj stranskih cesticah našega območja prepeljali do hiše in bale zložili v hišo in pod kozolec. To je bil material, sledila je priprava hiške, ki bo to obleko lahko nataknila nase. S T. sva opažila ("zafršolala") polico okoli in okoli hiše, širine 30 cm. Nastala je betonska polica, povsem enako široka kot bala. Nato smo kar nekaj vikendov in mesecev zapored vsako balo v posebej zato narejeni stiskalnici stisnili, da bi preprečili pogrezanje, ko bi enkrat bila že naložena ob stene hiše, ter jih polagali eno poleg druge in eno vrh druge (z zamikom). Vsaka bala je povezana v stene hiše, na določeno razdaljo pa je z vrha navzdol proti polici potisnjena tudi železna palica, ki je prav tako povezana (vpeta) v stene hiše, zato da ni vse skupaj prostostoječe, ker bi sicer kljub polici lahko padlo proč (odstopilo).






Ko so bile vse bale lično zložene ob vse štiri stene hiše, je ena skupina ljudi začela nanašati "zemljo" (mešanica gline + ilovica + droben pesek + natrgana slama + voda), druga pa je naredila lesene okvirje za vse okenske odprtine in odprtine za vrata (skelet). Prvo opravilo je zelo terapevtsko in zahteva precejšnjo moč v rokah, a je obenem tudi strašansko zabavno, ker gre v resnici za packanje. Drugo opravilo terja natančnost. Ko so bile vse bale ometane, smo pustili, da se omet posuši, nato pa vajo ponovili še tri- ali štirikrat. Namreč, po vsakem sušenju se pojavijo razpoke (enako, kot je videti presušena zemlja), vsak naslednji nanos pa te razpoke zapolni, dokler na koncu niso čim manjše.






Vmes med bale smo nasuli apno in strup proti glodalcem, čeprav je balirana slama tako močno zbita, da v njej skorajda ni kisika in če ni kisika, tudi življenje ni mogoče. To je hkrati tudi pojasnilo vsem tistim, ki se sprašujete o požarni varnosti tovrstne fasade. Najina bi zagorela veliko pozneje kot katerakoli druga, tako da pri pridobitvi gradbenega dovoljenja to sploh ni bilo vprašljivo.






Bilo je naporno in zabavno obenem. Nikoli pozneje se ni zbralo toliko ljudi, kot se jih je ravno takrat, ko sva delala fasado. Da o firbcih in vseh poličih vina, ki so jih radovedneži nosili na obisk, mi pa pridno praznili, sploh ne govorim... :)