21 december 2011

Hiška - zunaj

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dobrodošli v prvo zimsko jutro. Mečkam s tole hiško, a ne namerno. Vse me prehiteva, vse čaka, nič ni narejeno, vse bi moralo biti že storjeno. Večna zmeda, torej nič novega.

Ko začneš "blok" objav v zvezi z gradnjo hiše, nujno filtriraš bolj od manj pomembnega, bolj od manj zanimivega, manj od bolj tehničnega. Lahko bi razpredala še in še, pa najbrž še ne bi vsega povedala. A eno je neizpodbitno: če in ko delaš hišo sam, na koncu veš in znaš veliko. T. je pravi mojster, jaz sem vajenec, ki mu delo ne smrdi. Težko si je predstavljati kaj vse sem v preteklih letih počela, koliko vikendov sem namesto branja knjig, potepanja naokoli, uživanja v samosti in še čem, kar rada počnem, prenašala ta ali oni gradbeni material, kopala, lopatala, zabijala, čistila, prenašala, mazala, izdirala, se potila, se jezila, bila globoko žalostna, ko je šlo kaj narobe in je bilo videti vse črno, težila, trpela, se radostila, ko je bilo kaj točno tako, kot sem si zamislila. Sem tečen, vztrajen, natančen, težko kdaj čisto zares popolnoma zadovoljen človek. Moja sreča so trenutki vznesene radosti, moja žalost je globoka kot luknja, kjer zemlja brbota, preden se dvigne skozi vulkan na površje. Z mano ni lahko, vem. A tudi kadar sem najbolj nemogoča, sem zato, da bi tisto na koncu bilo všeč in dobro za vse. In najpogosteje je. Tudi zgodba te hiške je odraz vsega navedenega. Zato je najina hiška zares NAJINA, pri čemer gre zahvala mnogim, brez katerih ne bi šlo. A tu je, v njej živiva in v njej bova vesela vsakogar, ki bi ga karkoli v zvezi s čimerkoli zanimalo. Torej, če umanjka kakšen bistven podatek, ki ga nisem ali ne bom navedla ali opisala, pišite, pridite.

Najprej dimnik, ki je bil v prejšnji objavi viden zgolj od zunaj. Gre za okroglo cev, ki se nekje v višini štirih metrov spremeni v kvader. V streho smo zažagali kvadrat, da je to čudo lahko pokukalo v nebo, okoli in okoli izolirali in temeljito zatesnili. Ker dimnik od tal do višine približno treh metrov ni izoliran, deluje tudi kot grelec prostora, obenem pa kot preteča nevarnost vsem, ki tega dejstva ne vedo. Nanj se torej NE naslanjamo. :)


Glede greznice sva se odločila za triprekatno, kjer skozi tretji prekat v zemljo steče skoraj povsem čista voda, za kar poskrbijo mikroorganizmi. Na pomlad bo T. ob njej naredil manjši ribnik z ločjem, pod greznico pa imava že zdaj posajene štiri beke, ki lepo rastejo, saj ilovnata zemlja ugodno vpliva na njihovo počutje. Ko bodo štrleče in težko obvladljive, jih bova porezala, skuhala, olupila in iz njih naredila kakšen koš ali cekar ali kaj podobnega. Greznico je T. glaziral z mešanico cementa in finega presejanega peska ("moka"). Ko sva urejala okolico, sva tudi po greznici posula okrogel savski kamen, tako da je zdaj nekakšen podaljšek terase.





Terasa je dejansko podaljšek notranjosti. Prepričana sem, da bo (razen pozimi) najin najljubši prostor. Njene mere so približno 3 x 8 metrov, nekako od hiše do škarpe. Najprej sva tla dodatno utrdila s staro betonsko strešino, potem po dolgem položila lesene plohe, pravokotno čez njih pa sva postavila hrastove (5 cm) deske, ki sva jih pribila na pod njih položene plohe, tako da je konstrukcija stabilna. Med hrastovimi deskami in hišo je približno polmetrski pas okroglega savskega kamenja (razen pri obojih vratih, ki vodijo na teraso (iz kuhinje in kopalnice), kjer se deske začnejo takoj pod robom), med hrastovimi deskami in škarpo pa približno enak dvajsetcentrimetrski rob. Okoli in okoli hiše imava pas tega kamenja, povsod drugod je travnik. Za prehod iz hiše na teraso oziroma travnika sva pri vseh treh vratih (vhodna + iz kuhinje in kopalnice) naredila kamnito "preprogo", ki se zlije s kamnitim pasom okoli hiše.




Zakaj je hiška (če niste opazili) bela, kaj smo storili s hiško čez cesto in kozolcem, pa jutri.