09 december 2011

Hiška - streha in zidovi niso dovolj

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ko hiša stoji, se delo šele začne. Zidovi so, streha je, vse, kar je pomembno za življenje v taki stavbi, pa šele mora biti narejeno. Tisto mrzlo zimo smo odprtine prelepili z debelimi polivinili, da bi vsaj malo ublažili neusmiljeni veter, ki rad brije po hribovitem predelu. V hiši smo se lotili vodovodne in električne napeljave. Ko sta bili narejeni, smo tla izolirali (hidro in toplotno) ter čez vse to zlili novo plast betona. Po vrhu je mestoma napeljano električno talno gretje, ki se položi na vse opisano.


V hiši je moč uporabljati deževnico in vodo iz vodovoda, zato sva zunaj skopala jamo in vanjo položila hidrofor, s pomočjo katerega po želji menjava uporabo. Dejansko iz vodovoda uporabljava vodo v kuhinji, vsepovsod drugod pa se trudiva uporabljati deževnico. Zunaj pred hišo imava namreč "štirno", ki jo je T. spraznil, očistil, nanovo glaziral in vsebuje do 8 m3 vode. Štirna je od zunaj obložena s starim bobrovcem, voda iz žlebov pa se najprej očisti skozi štor, potem pa še skozi okroglo savsko kamenje in tako naravno filtrirana steče v štirno. S T.-jem sva pod ljubljanskim hribom nabrala podarjeni star bobrovec, glede na to, da na Mestnem trgu pridno prenavljajo hiše, pa sva si izborila tudi nekaj stare kritine pri prijaznih delavcih, ki so sicer imeli za nalogo, da vse skupaj z vrha stavbe po ceveh zmečejo v zabojnik. Nato je T. našel še enega prijaznega gospoda v Planini, ki je imel nekaj starega bobrovca odveč in sva dobila še dobro prikolico tega čudovitega materiala. V kakšne namene? Za tla. Po tleh sva namreč položila star bobrovec, potem ko sva ga narezala na pravokotne oblike (neenakih velikosti) in vsakega posebej skrtačila s sirkovo krtačo. Polaganje je bilo T.-jevo delo in verjemite, da 60 kvadratnih metrov lahko povzroči precej bolečine v hrbtu, pa še kakšno drugo nadlogo nakoplje, tako da ploščičarja zagotovo ne bova. Najbrž se sprašujete, zakaj star bobrovec? Razlogov je več. Star bobrovec je raven in narejen iz prvovrstne gline, je odličen toplotni akumulator in za povrh sva uresničila najin namen, da bova okolju prijazna. Sploh ni šlo za denar, ker ko sešteješ čas, ki ga porabiš za pripravo in samo polaganje, potem še brušenje in mazanje s čebeljim voskom (zmešan z lanenim oljem), si lahko prepričan, da bi bilo ceneje in hitreje položiti nov material. A midva sva zadovoljna. Ko so bila tla nared, smo se lotili tal na galeriji. Ta so hrastova, tudi premazana z mešanico čebeljega voska in lanenega olja (ves les in ves stari bobrovec v hiši sva premazala s to mešanico, ki lesu da prijetno patino in ga obenem ščiti). T. je potem naredil še čudovite stopnice na galerijo (hrastove), okenska polica na galeriji pa ima ravno tako hrastovo ploščo (ostale okenske police tvori nov bobrovec).




Sledila je izolacija strehe. Obita je z deskami, med deskami na zunanji strani in deskami, ki tvorijo strop na notranji strani, pa je 35 cm izolacije, ki jo v celoti sestavlja (pšenična) slama, z notranje strani pa je na deske prislonjena paronepropustna alu folija. Vsaka streha med strešno kritino in spodnjim delom potrebuje zračno zaporo, zato je ta del odprt in bi moral "dihati", obenem pa ptičkom onemogočiti gnezdenje in uničevanje. T. je z našo pomočjo spletel zaporo iz bek, kar je ena od dveh posebnosti strehe (o drugi, naslednjič). Preden nadaljujem z najpomembnejšim in najbolj posebnim delom hiše (fasada), vas prepuščam nekaj slikam, ki naj zbudijo radovednost (če vas ob vsem tem besedičenju ni že minila).