Kodrlajsasto

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tokrat se veselim konca še enega delovnega tedna, saj se stvari končno umirjajo. Vsak dan v tednu imam enako rada, ampak morda imam vseeno malce raje petkove popoldneve, ko je spekter stvari, ki so še pred mano, vse tisto, po čemer hrepenim in si želim, malce večji, malce bližje. Kot veste nisem dopustniške sorte, torej me ne žalosti ali bremeni to, da sem v službi. Bolj me morda bolijo zamujene priložnosti, ampak teh se v življenju nabere toliko, da na koncu začneš razmišljati tako, kot je verjetno edino prav - vse se zgodi z razlogom. Zakaj bi si nekaj želela le zato, ker je tisto nekaj tako super in adrenalinsko in poživljajoče in globoko in lepo in nepozabno in fantastično in še in še teh presežkov, če mi neka drobcena sila v meni vseeno pravi, da mi tega res ni treba. Ljudje smo čudni. Kar naprej si želimo in če si ne želiš, si čuden in brezvezen in oh, tako, malomeščanski, če ne že kmetavzarski. V resnici so stvari preproste – smo, kakršni smo in če stvari ne spreminjamo, najbrž pomeni, da nam take ustrezajo. In kdo si ti, da bi mi govoril, kaj je prav in dobro in nujno zame? Če želite na konec sveta, zato da boste tam videli, ne vem, čudovit sončni zahod, pojdite, a me nikar ne prepričujte, da sem zato zgolj pol človeka, ker bi si vsakdo želel kaj takega. Ne, pa si ne. Če me razveseli nov cvet ciklame v lončku na moji mali okenski polici, mi res ni treba v džunglo gledati tiste prav posebne tristooseminštiridesete vrste orhideje. Kos kruha lahko pomeni raj, dve kaplji dežja preživetje, roka, ki objema drugo, vso ljubezen, ki bogati. Vsakdo naj bo srečen na svoj majcen način. Jaz sem.