23 julij 2011

Tukaj in zdaj

. . . . . . . . . . . . . . . .


Delo, delo, delo. Vsak dan. Čez teden v službi, kjer okleščeno število navzočih dela za tri, ob koncu tedna pa na hiški, kjer vreme narekuje vrsto dela. Tokrat na mojo srečo, kajti KONČNO sva pri opravilih, ki jih čakam že dve leti, tistih drobnih, a velikih. Pretekli meseci so bili namenjeni težaškim opravilom, ki so bila nujna, a nič kaj dosti v zvezi s samo hišo. Ker sva prava gruntarja, je treba grunt spraviti v red, to razumem in podpiram, a žal to niso dobre novice za samo domovanje, ki čaka na končna dela. Tako so ti dnevi pravi balzam za hrepenečo dušo. S čebeljim voskom, zmešanim z lanenim oljem, sva drgnila zbrušen bobrovec, barvala omare, začela izdelovati drugo pohištvo, ... Čudovito! Jutri bo še en tak rompompom dan, potem pa ponedeljek in povsem drugačen vsakdan.