. . . . . . . . . . . . . . . .
V sredo zvečer sem si po dolgoletnih željah ogledala predstavo v režiji Tomaža Pandurja. Njegovo delo sem spremljala in spremljam prek medijev, všeč mi je ves pomp in blišč, ki sta lastna njegovim predstavam, obožujem dejstvo, da si je MOJA Silence izbral za stalna sodelavca, za povrh prijetno dišeči gospod stanuje čez cesto, tako da se tu in tam srečava na pasjih sprehodih, se vljudno nasmehneva en drugemu in izmenjava nekaj besed, čisto podobnih tistim, ki si jih izmenjam z ostalimi ljubitelji štirinožcev. Nisem afnaste sorte, nič ne dam na bleščavo stvari, če so puhle in prazne, saj če ni vsebine, je ves tisti kič sam sebi namen.
...
In sva s T.-jem šla. V prvo vrsto.* Kar pomeni, da je pianist sedel dva metra ali manj stran od naju, oder pa je bil kakšnih pet metrov stran. Vonjala sem parfum nastopajočih in v polnosti scenografijo vzela za svojo. Predstava je bila lepa. Glasba kot prebujanje v najlepši dan. Čas Nemčije v tridesetih letih prejšnjega stoletja je nedvomno vreden vsega prezira z vidika človečnosti, vseeno pa je prav tako nesporno, da je bil tisti čas kulturnemu ustvarjanju naklonjen. Obarvan je v čistih linijah, barvah in hladni lepoti, ki je navkljub temu (ali pa prav zato) navdušujoča. Vse to je prestavljeno na oder, nad katerim v ogromnem ogledalu vidiš še tisto skrito, odsev resničnosti, izprijene do skrajnosti. Dan po predstavi sem si ogledala film**, ki je podlaga tej predstavi in se prepričala, da gre za zvesto preslikavo izvirne ideje, ki pa v Pandurjevi interpretaciji veliko bolj navduši, četudi je že film dih jemajoč.
...
Za vse tiste, ki vihajo nos nad to in ostalimi režiserjevimi predstavami, jim očitajo ponavljanje, neizvirnost, površinskost in rutino, bi priporočila obisk katerekoli predstave v naši ljubi deželi. Dolgčas, narejenost, neizvirnost, togost. Redki igralci imajo tisto "nekaj", kar začara, kar ti, majhnemu ali že odraslemu, vzbudi željo, da bi se pustil napudrati, obleči v čudovite kostume in čakati pred rdečo zaveso, ki te na drugi strani popelje v drugačen svet, a kot celota dlje od dolgčasa ne zna in ne zmore. Alamut v režiji Dušana Jovanovića je bil zadnja predstava, ki me je kot celota premaknila. Somrak bogov je bila noč z zvezdami na in pod nebom. Čudovito.
fotka - A. ReboljV sredo zvečer sem si po dolgoletnih željah ogledala predstavo v režiji Tomaža Pandurja. Njegovo delo sem spremljala in spremljam prek medijev, všeč mi je ves pomp in blišč, ki sta lastna njegovim predstavam, obožujem dejstvo, da si je MOJA Silence izbral za stalna sodelavca, za povrh prijetno dišeči gospod stanuje čez cesto, tako da se tu in tam srečava na pasjih sprehodih, se vljudno nasmehneva en drugemu in izmenjava nekaj besed, čisto podobnih tistim, ki si jih izmenjam z ostalimi ljubitelji štirinožcev. Nisem afnaste sorte, nič ne dam na bleščavo stvari, če so puhle in prazne, saj če ni vsebine, je ves tisti kič sam sebi namen.
...
In sva s T.-jem šla. V prvo vrsto.* Kar pomeni, da je pianist sedel dva metra ali manj stran od naju, oder pa je bil kakšnih pet metrov stran. Vonjala sem parfum nastopajočih in v polnosti scenografijo vzela za svojo. Predstava je bila lepa. Glasba kot prebujanje v najlepši dan. Čas Nemčije v tridesetih letih prejšnjega stoletja je nedvomno vreden vsega prezira z vidika človečnosti, vseeno pa je prav tako nesporno, da je bil tisti čas kulturnemu ustvarjanju naklonjen. Obarvan je v čistih linijah, barvah in hladni lepoti, ki je navkljub temu (ali pa prav zato) navdušujoča. Vse to je prestavljeno na oder, nad katerim v ogromnem ogledalu vidiš še tisto skrito, odsev resničnosti, izprijene do skrajnosti. Dan po predstavi sem si ogledala film**, ki je podlaga tej predstavi in se prepričala, da gre za zvesto preslikavo izvirne ideje, ki pa v Pandurjevi interpretaciji veliko bolj navduši, četudi je že film dih jemajoč.
...
Za vse tiste, ki vihajo nos nad to in ostalimi režiserjevimi predstavami, jim očitajo ponavljanje, neizvirnost, površinskost in rutino, bi priporočila obisk katerekoli predstave v naši ljubi deželi. Dolgčas, narejenost, neizvirnost, togost. Redki igralci imajo tisto "nekaj", kar začara, kar ti, majhnemu ali že odraslemu, vzbudi željo, da bi se pustil napudrati, obleči v čudovite kostume in čakati pred rdečo zaveso, ki te na drugi strani popelje v drugačen svet, a kot celota dlje od dolgčasa ne zna in ne zmore. Alamut v režiji Dušana Jovanovića je bil zadnja predstava, ki me je kot celota premaknila. Somrak bogov je bila noč z zvezdami na in pod nebom. Čudovito.
*Prva vrsta je nekaj najslabšega, kar se vam lahko zgodi, če predstava poteka v jeziku, ki ga niste vešči in ste torej prisiljeni slediti prevodu, ta pa je postavljen nerazumljivo in nerazumno visoko nad oder, kar od vas terja stalno "preskakovanje" med dogajanjem na odru in sledenjem besedam.
**La Caduta Degli Dei (Luchino Visconti, 1969)
