26 julij 2011

Tja v en dan

. . . . . . . . . . . . . . . .

Še vreme se je vpletlo v žalostne zgodbe in vesti iz domačih in tujih logov. Vse sivo in nekako ujeto v mrzlo gmoto zraka, ki se nabira v čevljih, da me mrazi po vsem telesu. Sonce sramežljivo kuka izza temnega oblaka in razen pobožljaja, nekako noče ponuditi več. Vem, da še bo, morda ne danes, niti ne jutri, potem pa spet pogreje, da bo čas za prste na svobodi in krila in kratke rokave. Pa za hladno lubenico za pregreto glavo in bentenje nad nenehno depilacijo. Kar je povsem druga zgodba. Zdaj se grem počasi odplaziti v megličasto sebe...