28 februar 2011

Sivina

. . . . . . . . . . . . . . . .

Na rezervi z energijo, vnemo in lahkotnostjo, ki si jih tako želim čisto čisto vsak trenutek vsakega dne, se veselim prehoda v nov mesec. Tale sivina ni dobra za nič. Če bi bil vsaj dež, ta me vedno spodbudi k ustvarjanju in me hkrati boža v mojem statičnem zadovoljstvu. Istočasno mi ta sivina krade iskrice iz oči in zahteva, da naj grem ven, se vsaj malo pretegnem in maščobi, ki ima preverjeno opraviti tudi z emšom, zadam udarec. Nočem se obremenjevati s slabim občutkom, da spet še enkrat nisem šla na sprehod, bognedaj na telovadbo, na krog s kolesom, na rolerje čez poljsko cesto, ... Seveda bi rada imela nekaj kilogramov manj, čvrsto telo in se napajala z zenom, ampak trdno odločena verjamem, da živim le enkrat in da ne bom žrtev videza, katerega smernice gredo v podhranjenost. Zdrava sem, to šteje, si rečem, a vem, da me pogled na predel južno od razuma ne razveseljuje... Marca bo bolje. :) In slike so dokaz, da se sprehajam.