. . . . . . . . . . . . . . . .
Po krajšem potepanju po Parizu in Londonu (od enega do drugega mesta sem se spustila v morske globine pri zunanji hitrosti 340 km/h, tunelski pa slabih 100 km/h – vsekakor doživetje, ki ga priporočam) se kulturno prekladam po kvadraturi ljubljanskega stanovanja, v upanju, da konfuzne strani spremenim v berljivo in prepričljivo branje... Ah, ne bi o tem.
Ah, Pariz, ah, London... Obe mesti sta bili kot sanje, ki so se prehitro končale. V obeh sem bila že večkrat in tokratni potep je bil dooooooolg sprehod, brezciljna tavanja po znanih ulicah, brskanje po trgovinah, iskanje nedoločenega, neobvezni in ljubi postanki, ko noge niso hotele ali mogle dalje. V prečudoviti trgovini, ki sem se je veselila taaaaaakoooo dolgo, sem našla, kar že predolgo časa občudujem na slastnem blogu. Tja se prav gotovo še vrnem, saj dve majhni in ena velika skleda ne morejo biti dovolj za vse dobrote, ki jih bova s T. kuhala.
[zgornja slikica sposojena tukaj; spodnja moja]
Vožnja z vlakom je bila nadrealistično hitra in prijetna. Neverjetno, kako nikoli ne pomislimo, da bi se preprosto odpeljali s tem ljubim prevoznim sredstvom. Postal je "so middle ages", tako zelo v kategoriji Iskrinih telefonov, ko nisi vedel in nisi mogel vedeti kdo kliče. Zdaj pa malodane lebdiš v medprostoru med dvema velemestoma, si prisloniš majhno ploščico ob uho in, tako kot silno zaposlena modna strokovnjakinja, ki je sedela za mano, zašepetaš v neko vasico domačega škornja "ciao, come stai papa?" in šepet dobi domač odmev...
Po krajšem potepanju po Parizu in Londonu (od enega do drugega mesta sem se spustila v morske globine pri zunanji hitrosti 340 km/h, tunelski pa slabih 100 km/h – vsekakor doživetje, ki ga priporočam) se kulturno prekladam po kvadraturi ljubljanskega stanovanja, v upanju, da konfuzne strani spremenim v berljivo in prepričljivo branje... Ah, ne bi o tem.
Ah, Pariz, ah, London... Obe mesti sta bili kot sanje, ki so se prehitro končale. V obeh sem bila že večkrat in tokratni potep je bil dooooooolg sprehod, brezciljna tavanja po znanih ulicah, brskanje po trgovinah, iskanje nedoločenega, neobvezni in ljubi postanki, ko noge niso hotele ali mogle dalje. V prečudoviti trgovini, ki sem se je veselila taaaaaakoooo dolgo, sem našla, kar že predolgo časa občudujem na slastnem blogu. Tja se prav gotovo še vrnem, saj dve majhni in ena velika skleda ne morejo biti dovolj za vse dobrote, ki jih bova s T. kuhala.
[zgornja slikica sposojena tukaj; spodnja moja]
Vožnja z vlakom je bila nadrealistično hitra in prijetna. Neverjetno, kako nikoli ne pomislimo, da bi se preprosto odpeljali s tem ljubim prevoznim sredstvom. Postal je "so middle ages", tako zelo v kategoriji Iskrinih telefonov, ko nisi vedel in nisi mogel vedeti kdo kliče. Zdaj pa malodane lebdiš v medprostoru med dvema velemestoma, si prisloniš majhno ploščico ob uho in, tako kot silno zaposlena modna strokovnjakinja, ki je sedela za mano, zašepetaš v neko vasico domačega škornja "ciao, come stai papa?" in šepet dobi domač odmev...
