. . . . . . . . . . . . . . . .
Kaj je pravzaprav (glej jo, beseda, ki je ne maram :)) življenje? Ena luštna pot od prvih kobacajev do gub na obrazu, ki pričajo o zgodbah, ki so nas oblikovale? Gre za lepo in prijetno ali grdo in borb prepolno potovanje? Najbrž je mešanica vsega, a vendarle se zdi, da je vsaka lepa reč takojci desetkratno s šibo pretepena. Morda res tisti nekdo, v katerega verjamejo, je, in kaznuje za vsak nasmeh, za vsak drobec sreče in za vsako hrepenečo misel, za vsako ukradeno strast in pregreho in dobroto in ...? Ne vem, vem pa, da nas obkrožajo zloba in zlobni, grdi ljudje, ki pritlehno čakajo na naš poraz, na trenutek nepripravljenosti, na hip, ki ga pograbijo in vas lopnejo z največjim kamnom, kar jih je na dosegu rok in vam ga zalučajo v tisti nasmeh sreče. Tako je, da nismo sami in edini, ampak smo del večje celote, ki jo tvorijo tudi druga bitja. Naša sreča, naše dobro počutje, naša žalost, naše razočaranje, vse, kar naj bi bilo le naše, moje, to vendarle zato nikoli ni. Vedno je v posledično-vzročni zvezi še s kom ali s čim. Ko takole premišljujem, vem in ugotavljam, ne prvič, da kadar sem bila žalostna ali nesrečna, skoraj nikoli ni bilo zaradi mojih dejanj, ampak je bilo vedno zunaj mene. Če bi ta trenutek živela v milnem mehurčku samosti, potem je moje življenje zlahka moč označiti kot poletni vetrc, sladkorna pena in kozarec hladne limonade, ravno prav sladke, ko ti je pošteno vroče. Joie de vivre. No, pa ni. Ker nekdo, ki je NEKDO v mojem življenju, doživlja krivico, ki je bila še včeraj povsem nepojmljiva. Nemoč je vseprisotna, saj je odločitev sprejeta in gre za dejstvo, ki ga nič ne more spremeniti. Da se na ta način življenje zaleti v zid brezizhodnosti, je nekomu nepomembno. Vem, dogaja se vsem, vsak dan, vsepovsod. A ne tako blizu, ne tako intimno, ne tako oprijemljivo. Čeprav sem najbrž res ena tečka, sem vendarle, vsaj tako upam, da me tudi drugi doživljajo, predvsem človek velikega srca. Ne delam slabo, pomagam, poslušam, dajem, težko sprejemam, saj se mi zdi, da si vendarle ne zaslužim, a če za nekaj trdo delam in vlagam energijo, potem tudi vzamem. Bam! Reality check. Niso vsi taki. Očitno sem v manjšini. In me je groza, da so ti odrasli ljudje, ki iz čiste zlobe teptajo tuja dostojanstva, otroci ravno takšnih staršev in starši malih bitij, ki bodo nekega dne prav taki. Več kot toliko srce ne prenese. Ranljivi smo in na to pozabljamo. A ne bi smeli. Življenje je neusmiljeno in nedopustno kruto, zato velja vato, v katero smo se ovili, odvreči. Morda bo potem to isto življenje spet tudi lepo, kakršno bi rada verjela, da vseeno je...
Kaj je pravzaprav (glej jo, beseda, ki je ne maram :)) življenje? Ena luštna pot od prvih kobacajev do gub na obrazu, ki pričajo o zgodbah, ki so nas oblikovale? Gre za lepo in prijetno ali grdo in borb prepolno potovanje? Najbrž je mešanica vsega, a vendarle se zdi, da je vsaka lepa reč takojci desetkratno s šibo pretepena. Morda res tisti nekdo, v katerega verjamejo, je, in kaznuje za vsak nasmeh, za vsak drobec sreče in za vsako hrepenečo misel, za vsako ukradeno strast in pregreho in dobroto in ...? Ne vem, vem pa, da nas obkrožajo zloba in zlobni, grdi ljudje, ki pritlehno čakajo na naš poraz, na trenutek nepripravljenosti, na hip, ki ga pograbijo in vas lopnejo z največjim kamnom, kar jih je na dosegu rok in vam ga zalučajo v tisti nasmeh sreče. Tako je, da nismo sami in edini, ampak smo del večje celote, ki jo tvorijo tudi druga bitja. Naša sreča, naše dobro počutje, naša žalost, naše razočaranje, vse, kar naj bi bilo le naše, moje, to vendarle zato nikoli ni. Vedno je v posledično-vzročni zvezi še s kom ali s čim. Ko takole premišljujem, vem in ugotavljam, ne prvič, da kadar sem bila žalostna ali nesrečna, skoraj nikoli ni bilo zaradi mojih dejanj, ampak je bilo vedno zunaj mene. Če bi ta trenutek živela v milnem mehurčku samosti, potem je moje življenje zlahka moč označiti kot poletni vetrc, sladkorna pena in kozarec hladne limonade, ravno prav sladke, ko ti je pošteno vroče. Joie de vivre. No, pa ni. Ker nekdo, ki je NEKDO v mojem življenju, doživlja krivico, ki je bila še včeraj povsem nepojmljiva. Nemoč je vseprisotna, saj je odločitev sprejeta in gre za dejstvo, ki ga nič ne more spremeniti. Da se na ta način življenje zaleti v zid brezizhodnosti, je nekomu nepomembno. Vem, dogaja se vsem, vsak dan, vsepovsod. A ne tako blizu, ne tako intimno, ne tako oprijemljivo. Čeprav sem najbrž res ena tečka, sem vendarle, vsaj tako upam, da me tudi drugi doživljajo, predvsem človek velikega srca. Ne delam slabo, pomagam, poslušam, dajem, težko sprejemam, saj se mi zdi, da si vendarle ne zaslužim, a če za nekaj trdo delam in vlagam energijo, potem tudi vzamem. Bam! Reality check. Niso vsi taki. Očitno sem v manjšini. In me je groza, da so ti odrasli ljudje, ki iz čiste zlobe teptajo tuja dostojanstva, otroci ravno takšnih staršev in starši malih bitij, ki bodo nekega dne prav taki. Več kot toliko srce ne prenese. Ranljivi smo in na to pozabljamo. A ne bi smeli. Življenje je neusmiljeno in nedopustno kruto, zato velja vato, v katero smo se ovili, odvreči. Morda bo potem to isto življenje spet tudi lepo, kakršno bi rada verjela, da vseeno je...
