. . . . . . . . . . . . . . . .
"...
Čez eno uro
Re:
V skrajšani obliki: danes, 15h, kavarna Huber?
Čez 30 minut
RE:
Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!
Čez 20 minut
Re:
Lepo! Za to zanimivo vzročno verigo si potreboval trideset minut, dragi? SAMO trideset minut? Smem analizirati? Najprej »Ja« očitno odločne privolitve. Potem vejica pričakovanega dodatka. Potem »ampak« napovedanega pridržka. Nato okrogel oklepaj pisne oblikovne umetnosti. Nato tri pikice v skrivnost zavite miselne raznolikosti. Nato dovolj discipline, da se oklepaj zapre in zapakira anonimna zmeda. Sledi konzervativna pika, da se v notranjem kaosu ohrani zunanji red. Nato nenadoma kljubovalni »Ne« očitno odločne odpovedi. Spet vejica bližajoče se dopolnitve. Potem »nič« brezkompromisne odklonitve. Nato nov »ampak«, razblinjajoč se, »ampak«, ki je tam zgolj zato, da pokaže, da ni nobenega več. Vsi dvomi nakazani. Noben izgovorjen. Vsi dvomi odrinjeni. Na koncu stoji pogumen »Ja« s kljubovalnim klicajem. Še enkrat povzeto: »Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!« Kakšen sijajen rondo tvoje omahljivosti. Kakšen fascinanten kanon tvojega odkrito izpeljanega odločanja. Ta moški natančno ve, da ne ve, kaj hoče. To védenje zna kot nihče drug posredovati naprej tisti osebi, ki jo zadeva. In to v smešnih tridesetih minutah. Genialno! Zato so te dali študirat jezikovno psihologijo, dragi Leo..."*
Več in še mnogo več takih in ostalih sočnosti za ljubitelje besed, za vse, ki nam je neznansko všeč, ko se nekdo domisli take čudovitosti, kakršna je "Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic. Pisanje je poljubljanje z glavo."
*("Vsakih sedem valov", D. Glattauer, str. 70-72)
"...
Čez eno uro
Re:
V skrajšani obliki: danes, 15h, kavarna Huber?
Čez 30 minut
RE:
Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!
Čez 20 minut
Re:
Lepo! Za to zanimivo vzročno verigo si potreboval trideset minut, dragi? SAMO trideset minut? Smem analizirati? Najprej »Ja« očitno odločne privolitve. Potem vejica pričakovanega dodatka. Potem »ampak« napovedanega pridržka. Nato okrogel oklepaj pisne oblikovne umetnosti. Nato tri pikice v skrivnost zavite miselne raznolikosti. Nato dovolj discipline, da se oklepaj zapre in zapakira anonimna zmeda. Sledi konzervativna pika, da se v notranjem kaosu ohrani zunanji red. Nato nenadoma kljubovalni »Ne« očitno odločne odpovedi. Spet vejica bližajoče se dopolnitve. Potem »nič« brezkompromisne odklonitve. Nato nov »ampak«, razblinjajoč se, »ampak«, ki je tam zgolj zato, da pokaže, da ni nobenega več. Vsi dvomi nakazani. Noben izgovorjen. Vsi dvomi odrinjeni. Na koncu stoji pogumen »Ja« s kljubovalnim klicajem. Še enkrat povzeto: »Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!« Kakšen sijajen rondo tvoje omahljivosti. Kakšen fascinanten kanon tvojega odkrito izpeljanega odločanja. Ta moški natančno ve, da ne ve, kaj hoče. To védenje zna kot nihče drug posredovati naprej tisti osebi, ki jo zadeva. In to v smešnih tridesetih minutah. Genialno! Zato so te dali študirat jezikovno psihologijo, dragi Leo..."*
Več in še mnogo več takih in ostalih sočnosti za ljubitelje besed, za vse, ki nam je neznansko všeč, ko se nekdo domisli take čudovitosti, kakršna je "Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic. Pisanje je poljubljanje z glavo."
*("Vsakih sedem valov", D. Glattauer, str. 70-72)
