. . . . . . . . . . . . . . . .
Kot ničkolikokrat doslej znova ugotavljam, da so stvari tiste, ki so bolj pomembne od besed. Da je svet, ki ga diham, tisti, ki me navdušuje. Da je prišel september, moj najljubši mesec, in da je enako lep in rdečega večernega neba, kot je bil pred davnimi časi. Hrepeneč, topel, zasanjan. Vse se spreminja in vendar nekatere stvari ostajajo nespremenjene. Vonj konca poletja in začetka jeseni, vonj žgane trave in vejic, vonj šolskih hodnikov, ki so že davno pozabili moj korak, a izgubljena v sanjah o lahkotnosti živo okušam hojo po njih... Podzavestno si želim biti kot tisto pegasto dekle, za katero je življenje nekaj, v čemer je treba uživati ne glede na vse. Sonce se odeva v koprenaste oblake in kadar izza njih pokuka, razveseli še bolj kot sicer. September pomeni upanje in vir energije, ki napolni vse tja do decembra. Je tudi čas, ko izprežem in grem na tisti piknik z mravljico. :)
Kot ničkolikokrat doslej znova ugotavljam, da so stvari tiste, ki so bolj pomembne od besed. Da je svet, ki ga diham, tisti, ki me navdušuje. Da je prišel september, moj najljubši mesec, in da je enako lep in rdečega večernega neba, kot je bil pred davnimi časi. Hrepeneč, topel, zasanjan. Vse se spreminja in vendar nekatere stvari ostajajo nespremenjene. Vonj konca poletja in začetka jeseni, vonj žgane trave in vejic, vonj šolskih hodnikov, ki so že davno pozabili moj korak, a izgubljena v sanjah o lahkotnosti živo okušam hojo po njih... Podzavestno si želim biti kot tisto pegasto dekle, za katero je življenje nekaj, v čemer je treba uživati ne glede na vse. Sonce se odeva v koprenaste oblake in kadar izza njih pokuka, razveseli še bolj kot sicer. September pomeni upanje in vir energije, ki napolni vse tja do decembra. Je tudi čas, ko izprežem in grem na tisti piknik z mravljico. :)
