. . . . . . . . . . . . . . . .
Čudna bitja smo. Jočemo, da se potem smejimo. Jezimo se, da se potem veselimo. Delamo, da potem počivamo. Spimo, da potem bedimo. Odhajamo, da se potem vračamo. Razhajamo, da se potem spet srečamo. In tako naprej in okrog... Beg pred nami samimi, da se potem najdemo in ugotovimo, da je lepo najbrž vsepovsod, kjer smo. Odneslo me je v poletje, zato da sem se spet vrnila v jesen. Čeprav jo ljubim, me letos zebe in takšno imam manj rada. Pa vseeno. Ko v popoldanskem zahajanju sonca oranžne fasade ognjeno zažarijo, pozabim na drget in vroč kakav, katerega nezamenljiv vonj mleka in kakavovih zrnc znova odkrivam, zamenjam za svojo izginjajočo hladno drogo. Lepo je biti nazaj.
Čudna bitja smo. Jočemo, da se potem smejimo. Jezimo se, da se potem veselimo. Delamo, da potem počivamo. Spimo, da potem bedimo. Odhajamo, da se potem vračamo. Razhajamo, da se potem spet srečamo. In tako naprej in okrog... Beg pred nami samimi, da se potem najdemo in ugotovimo, da je lepo najbrž vsepovsod, kjer smo. Odneslo me je v poletje, zato da sem se spet vrnila v jesen. Čeprav jo ljubim, me letos zebe in takšno imam manj rada. Pa vseeno. Ko v popoldanskem zahajanju sonca oranžne fasade ognjeno zažarijo, pozabim na drget in vroč kakav, katerega nezamenljiv vonj mleka in kakavovih zrnc znova odkrivam, zamenjam za svojo izginjajočo hladno drogo. Lepo je biti nazaj.
