. . . . . . . . . . . . . . . .
Na temle mojem pikniku z mravljico je zelo luštno. Tista luknja v sandalu grozi, da me bo namočila vse tja gor do ušes, ampak, če je človek na dopustu, menda ja ne bo dovolil, da mu vreme kroji razpoloženje?
Na dopustu nisem velikokrat. Moja controlfreakovska narava mi nekako ne dovoli izpreči in kar oditi, ker kdo bo pa potem opravil delo, ki ga je veliko in ga nikoli ne zmanjka?! Kako bom pred lastno vestjo opravičila odsotnost iz pisarne in kako bom bolni odgovornosti dopovedala, da sem vendarle nadomestljiva? Res sem nemogoča. Medtem ko vsak normalen človek odide na dopust, si jaz le redko dovolim kaj takega in potem junija, ko se bliža čas izteka obdobja, v katerem lahko porabiš lanskoletni dopust, nekaj štrikam in poskušam rešiti vsaj kak teden pred propadom. Ja, najbrž se vam sploh ne sanja o čem govorim in kako je sploh mogoče, da človeku dopust ostaja, ampak tukaj sem, primerek človeka, ki butasto meni, da je neodgovorno kar iti. Idiotizem brez primere, vem. Če vam plastično ponazorim kako je videti, ko se vendarle odločim, da me kakšen teden (pet delovnih dni) ne bo v službi: vse postorim, vsa mnenja napišem, vse spise rešim. Vsem sporočim, da me ne bo. Naj pošiljajo le usklajene zadeve v nadaljnjo obravnavo, kar in če bo novih zadev, pa naj se nujno signira name in počaka na moj povratek. Neskončno me vznejevolji, če je nekaj, kar bi moralo biti odrejeno meni, v času moje odsotnosti odrejeno komu drugemu. Ker je potem videti, da tisti nekdo dela namesto mene, čeprav v času moje kratke odsotnosti vse zadeve, ki niso strogo s področja dela tega drugega, potisne na dno kupčka in upa, da se bo zadeva kar sama rešila(?!?!?!) oziroma bom itak kmalu nazaj in se bom, tako kot vedno, pridušala nad tem, da bi morala biti zadeva odrejena meni in zahtevala, da se nemudoma presignira. In bom potem spet lažje dihala. Oh, nemogoča sem, vem. Če bi direktorja vsaj pol tako skrbelo za našo službo, bi bilo vse čisto drugače. Pa ne da si želim biti direktor. O, ne. Socialna delavka v meni nikoli ne bi mogla drugim odrejati dela ali zahtevati, da nekaj postorijo, sploh pa imam vse premalo zaupanja v druge in bi se najbrž čisto preveč iztrošila z nadzorom opravljenega dela. Ne, ne, jaz sem odlična delavka. Brez ambicij po šefovstvu. Vestna in prizadevna, individualist, kar ni vedno najboljše, ampak taka pač sem. In tako mi najbolj ustreza. Še dobro, da mi služba to omogoča. In zato grem vedno rada v službo. Veselijo me soočenja z drobnimi nepomembnostmi, velikimi vprašanji in intelektualna telovadba. Obenem se še kako zavedam, da sem strašansko družbeno nekoristna, ker naša služba dela nekaj, kar bi v zdravi družbi sploh ne bilo potrebno, ker bi se vedelo, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj ne, kaj se pričakuje in kaj ni zaželeno. A ker je treba premnogim marsikaj samoumevnega narisati, so seveda potrebna pravila, ki navidezni kaos vrnejo v naravni red.
No, in zdaj, ko veste, da sem nepoboljšljiv deloholik, naj vendarle zaupam, da mi tale odklop strašno dobro dene. Lovim zamujene trenutke in stvari, v red spravljam stvari, ki so predolgo čakale, da se jih lotim, razmišljam o sto in sto straneh, ki se še v neurejenem toku misli in besed podijo po glavi in pretijo, da jo bodo raznesle, ampak ko bo tole začelo bruhati na papir, bo moje zadnje veliko pisanje vendarle meso postalo. Iz pridelka najinega vrta si pripravljam jedi, za katere vedno samo razmišljam kako dobro bi jih bilo jesti, s štirinožko se lovim po razpršenih lužah, jem debelinkaste slive iz najinega gozdička in obenem celim razbolene roke in ramenski obroč, ki so se po najini slamnati hiški lovile levo-desno-gor-dol-in-okrog, da smo že z drugo plastjo glinenega premaza okoli, pa še okna in vrata je dobila in je zdaj čarobna koča strička Toma. Ali pa vila Čira-čara. Ali pa preprosto lubica, dom v nastajanju. Zato in tudi zato mi je čisto vseeno, če skozi luknjo v sandalu mrazi jesenski dež, če sonce le tu in tam poboža, če sivina zakriva modrino, saj vse oblake grdih misli odpihnem stran in se veselim, ker SEM.
Na temle mojem pikniku z mravljico je zelo luštno. Tista luknja v sandalu grozi, da me bo namočila vse tja gor do ušes, ampak, če je človek na dopustu, menda ja ne bo dovolil, da mu vreme kroji razpoloženje?
Na dopustu nisem velikokrat. Moja controlfreakovska narava mi nekako ne dovoli izpreči in kar oditi, ker kdo bo pa potem opravil delo, ki ga je veliko in ga nikoli ne zmanjka?! Kako bom pred lastno vestjo opravičila odsotnost iz pisarne in kako bom bolni odgovornosti dopovedala, da sem vendarle nadomestljiva? Res sem nemogoča. Medtem ko vsak normalen človek odide na dopust, si jaz le redko dovolim kaj takega in potem junija, ko se bliža čas izteka obdobja, v katerem lahko porabiš lanskoletni dopust, nekaj štrikam in poskušam rešiti vsaj kak teden pred propadom. Ja, najbrž se vam sploh ne sanja o čem govorim in kako je sploh mogoče, da človeku dopust ostaja, ampak tukaj sem, primerek človeka, ki butasto meni, da je neodgovorno kar iti. Idiotizem brez primere, vem. Če vam plastično ponazorim kako je videti, ko se vendarle odločim, da me kakšen teden (pet delovnih dni) ne bo v službi: vse postorim, vsa mnenja napišem, vse spise rešim. Vsem sporočim, da me ne bo. Naj pošiljajo le usklajene zadeve v nadaljnjo obravnavo, kar in če bo novih zadev, pa naj se nujno signira name in počaka na moj povratek. Neskončno me vznejevolji, če je nekaj, kar bi moralo biti odrejeno meni, v času moje odsotnosti odrejeno komu drugemu. Ker je potem videti, da tisti nekdo dela namesto mene, čeprav v času moje kratke odsotnosti vse zadeve, ki niso strogo s področja dela tega drugega, potisne na dno kupčka in upa, da se bo zadeva kar sama rešila(?!?!?!) oziroma bom itak kmalu nazaj in se bom, tako kot vedno, pridušala nad tem, da bi morala biti zadeva odrejena meni in zahtevala, da se nemudoma presignira. In bom potem spet lažje dihala. Oh, nemogoča sem, vem. Če bi direktorja vsaj pol tako skrbelo za našo službo, bi bilo vse čisto drugače. Pa ne da si želim biti direktor. O, ne. Socialna delavka v meni nikoli ne bi mogla drugim odrejati dela ali zahtevati, da nekaj postorijo, sploh pa imam vse premalo zaupanja v druge in bi se najbrž čisto preveč iztrošila z nadzorom opravljenega dela. Ne, ne, jaz sem odlična delavka. Brez ambicij po šefovstvu. Vestna in prizadevna, individualist, kar ni vedno najboljše, ampak taka pač sem. In tako mi najbolj ustreza. Še dobro, da mi služba to omogoča. In zato grem vedno rada v službo. Veselijo me soočenja z drobnimi nepomembnostmi, velikimi vprašanji in intelektualna telovadba. Obenem se še kako zavedam, da sem strašansko družbeno nekoristna, ker naša služba dela nekaj, kar bi v zdravi družbi sploh ne bilo potrebno, ker bi se vedelo, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj ne, kaj se pričakuje in kaj ni zaželeno. A ker je treba premnogim marsikaj samoumevnega narisati, so seveda potrebna pravila, ki navidezni kaos vrnejo v naravni red.
No, in zdaj, ko veste, da sem nepoboljšljiv deloholik, naj vendarle zaupam, da mi tale odklop strašno dobro dene. Lovim zamujene trenutke in stvari, v red spravljam stvari, ki so predolgo čakale, da se jih lotim, razmišljam o sto in sto straneh, ki se še v neurejenem toku misli in besed podijo po glavi in pretijo, da jo bodo raznesle, ampak ko bo tole začelo bruhati na papir, bo moje zadnje veliko pisanje vendarle meso postalo. Iz pridelka najinega vrta si pripravljam jedi, za katere vedno samo razmišljam kako dobro bi jih bilo jesti, s štirinožko se lovim po razpršenih lužah, jem debelinkaste slive iz najinega gozdička in obenem celim razbolene roke in ramenski obroč, ki so se po najini slamnati hiški lovile levo-desno-gor-dol-in-okrog, da smo že z drugo plastjo glinenega premaza okoli, pa še okna in vrata je dobila in je zdaj čarobna koča strička Toma. Ali pa vila Čira-čara. Ali pa preprosto lubica, dom v nastajanju. Zato in tudi zato mi je čisto vseeno, če skozi luknjo v sandalu mrazi jesenski dež, če sonce le tu in tam poboža, če sivina zakriva modrino, saj vse oblake grdih misli odpihnem stran in se veselim, ker SEM.
