09 september 2010

Za soncem v mavrico

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ni treba daleč, da se znebiš vlage, ki se že predolgo nabira tod okoli, da pozabiš na krivice krivičnih pogajanj, pritlehnost etično zanemarjenih, da začutiš sonce, ki najprej počasi, a kmalu prav sunkovito napade zadnjo poro telesa. Morje, mir, sonce, vsi skupaj in jezik na tleh. Ker je bilo vroče in ker nam nikoli ni prav, ne ko dežuje že tja za gate, ne ko pripeka na sonca odvajeno bitje. Pobožljaj, ki ga čutiš še dolgo potem, ko odmakne svoj navidezni dotik. Zato, da na koncu loviš čudežni zaklad v varljivem lomu svetlobe.