. . . . . . . . . . . . . . . .
Tole pišem na predvečer velike vseslovenske čistilne akcije. Prijavljena sem menda že odkar so prvič najavili akcijo in grem, opremljena z rokavicami, vrečko, ustreznimi oblačili in obutvijo. Pri čemer se ne slepim, da delam VELIKO delo. Namreč, vsi tisti, ki mislijo, da bo po tem evforično obarvanem dogodku kaj drugače, se motijo. Prijavljenih je veliko, a med nami najbrž ne bo tistih, ki svinjajo tam, kjer si mi polnimo pljuča s svežino čudovitih gozdov, hladnega kamenja in zeleno zelenega zelenja. Ne, med nami ne bo tistih packov nemarnih, ki naložijo hladilnik v avto, ga odpeljejo v gozd in tam pustijo. Daleč od svojih oči. Daleč od njihovega pogleda. Vesti itak nimajo, zato je daleč od nje niti peljati ne morejo… Kako jim sploh kaj takega pride na misel? Se zbudiš zjutraj in si rečeš »Hmmm, danes bom hladilnik pustil za tistim velikim hrastom ob potoku.«? WTF?!?!?! Med nami morda tudi ne bo tistih, ki veliko bolj skrbijo za naš planet, ker bodo preprosto morda jutri posedeli pod drevesom, ki so ga sami posadili ali se sprehodili po gorskih poteh, za katere vestno skrbijo vsak dan svojega bivanja med nami. In če med nami ne bo tistih, ki bodo jutri pospravili okoli svoje hiše, morda v bližnjem parku posadili novo drevo ali odstranili šavje, ki mori ostalo rastje, bom to mirno sprejela kot dejstvo. Ker, četudi se bom jutri počutila, kot da je eden naših športnikov dosegel izvrsten rezultat in večino prevzame občutek »naše zmage« (čeprav v resnici vemo, da je to le njegova oziroma njena zmaga, ampak nek domovinski čut pripadnosti dušo ponese pod nebo…), vem, da se jutri moja odgovornost do planeta ne neha, ampak nadaljuje. Narava bo na koncu itak poskrbela za vse. Tako kot te dni izvrstno kaže, kako je mogoče zmanjšati škodljive izpuste letal. Vulkan bruhne, z neba pada vulkanski pepel, tam gori pa je blažen mir…
Tole pišem na predvečer velike vseslovenske čistilne akcije. Prijavljena sem menda že odkar so prvič najavili akcijo in grem, opremljena z rokavicami, vrečko, ustreznimi oblačili in obutvijo. Pri čemer se ne slepim, da delam VELIKO delo. Namreč, vsi tisti, ki mislijo, da bo po tem evforično obarvanem dogodku kaj drugače, se motijo. Prijavljenih je veliko, a med nami najbrž ne bo tistih, ki svinjajo tam, kjer si mi polnimo pljuča s svežino čudovitih gozdov, hladnega kamenja in zeleno zelenega zelenja. Ne, med nami ne bo tistih packov nemarnih, ki naložijo hladilnik v avto, ga odpeljejo v gozd in tam pustijo. Daleč od svojih oči. Daleč od njihovega pogleda. Vesti itak nimajo, zato je daleč od nje niti peljati ne morejo… Kako jim sploh kaj takega pride na misel? Se zbudiš zjutraj in si rečeš »Hmmm, danes bom hladilnik pustil za tistim velikim hrastom ob potoku.«? WTF?!?!?! Med nami morda tudi ne bo tistih, ki veliko bolj skrbijo za naš planet, ker bodo preprosto morda jutri posedeli pod drevesom, ki so ga sami posadili ali se sprehodili po gorskih poteh, za katere vestno skrbijo vsak dan svojega bivanja med nami. In če med nami ne bo tistih, ki bodo jutri pospravili okoli svoje hiše, morda v bližnjem parku posadili novo drevo ali odstranili šavje, ki mori ostalo rastje, bom to mirno sprejela kot dejstvo. Ker, četudi se bom jutri počutila, kot da je eden naših športnikov dosegel izvrsten rezultat in večino prevzame občutek »naše zmage« (čeprav v resnici vemo, da je to le njegova oziroma njena zmaga, ampak nek domovinski čut pripadnosti dušo ponese pod nebo…), vem, da se jutri moja odgovornost do planeta ne neha, ampak nadaljuje. Narava bo na koncu itak poskrbela za vse. Tako kot te dni izvrstno kaže, kako je mogoče zmanjšati škodljive izpuste letal. Vulkan bruhne, z neba pada vulkanski pepel, tam gori pa je blažen mir…
