22 april 2010

O pogrešanju

. . . . . . . . . . . . . . . .


»Nekaj časa se ne smeva videti«, je rekla mravlja.
»Zakaj pa ne?« je presenečeno vprašala veverica.
»Zato da ugotoviva, ali pogrešava ena drugo,« je rekla mravlja.
»Pogrešava?«
»Pogrešava. Saj vendar veš, kaj to pomeni?«
»Ne,« je rekla veverica.
»Pogrešati je to, kar čutiš, kadar nečesa ni.«
»Kaj čutiš potem?«
»Ja, saj prav za to gre.«
»Potem te bom torej pogrešala«, je otožno rekla veverica.
»Ne,« je odvrnila mravlja, »kajti lahko me tudi pozabiš.«

Takole čudovito je to zapisal Toon Tellegen. Lepše ne gre.

Ravnokar sem spekla kruh in nama čaram domačnost z odlično hrano. Pridejo taki dnevi, ko lakota noče proč in takrat jo je najbolje razvajati. Čaka me pakiranje…, jutri letim v eno od skandinavskih prestolnic. Ja, lahko mi zavidate, a nikar preveč, ker tam je zima. Vsaj po naših merilih. Ker, oprostite ljubi Skandinavci, sonce v kombinaciji s temperaturami rahlo nad lediščem še ne ustreza definiciji pomladi. Brrrr bo. Ampak! Protiutež temu je lepota, kakršno je moč najti samo tam. Vam jo pričaram, ko se vrnem. Ne bo dolgo. Do takrat pa me, hmmm, malce lahko tudi pogrešate, kajneda…?