01 april 2010

Črnočrna noč

. . . . . . . . . . . . . . . .


Prejšnjič (pred dvema tednoma), ko sem se vračala z juga, me je na radijskih valovih popolnoma prevzela zanimiva znanstvena oddaja o številčnosti mikrobov v in na človeškem telesu. Mikrobni svet našega telesa je tako velik, da smo 10 % človeški, 90 % pa mikrobni, torej imamo desetkrat več mikrobov kot celic. Edini čas, ko smo bili brez mrgolečega in živahnega tropa mikrobov, je bil čas plavanja v maternici. Serasto, kot sem, me je ta podatek stresel, a skozi oddajo nato tudi pomiril. Danes me je v tej isti oddaji razžalostil podatek, da sveta čez velikoprevelikoštevilodabigaznalaponoviti let takšnega, kakršnega poznamo danes, ne bo več in da naj bi zvezde izumrle, se spremenile oziroma postale črne luknje, vesolje pa eno veliko pokopališče zvezd. Ja, saj, v resnici si ne predstavljam kaj je tisto tam na nebu, ki tako lepo sveti, a me vendarle že dejstvo, da vidim kako številčno in svetleče je, navdaja z otroško radovednostjo, kdaj neki se bo pojavil palček Smuk. Ko mi kakšna pomežikne, ji pomežiknem nazaj. Takrat, ko zvezd več ne bo, tudi ljudi več ne bo, tako da ne bo nikogar, ki bi zadnji ugašajoči zvezdici vrnil njen pomežik… Zato danes, za vse zvezdice sveta in vesolja, čisto sveža regratova lučka, ki naj se jih dotakne, ko bo razpihano letela na vse strani neba.