. . . . . . . . . . . . . . . .
Bizaren dan. Čisto primeren za enako bizaren teden. Ne le, da je bil delovno nemogoč, ampak je absolutni zmagovalec tudi vremensko. Ko sem pred dnevi pisala o dežju, me je marsikdo vprašal po zdravju, saj je bil vendar sončen dan. Ja, itak! Zjutraj sivo in deževno (in takrat je nastal tisti zapis), že čez dve uri pa se je v prvo vrsto prerinilo sonce, pregnalo oblake, v moji pisarni pa ustvarilo idilo sončnega Krvavca – mehka sončna svetloba, v kateri sva se s štirinožko prav srčkano kopali.
O delu ne govorim kaj dosti, ker tile zapisi niso namenjeni zrcaljenju tega dela mojega življenja. Svoje delo imam rada, čeprav bi najbrž marsikomu večina stvari, glede katerih umsko telovadim, predstavljala en tak neizmeren dolgčas, da bi bila smrt neizogibna. Morda pa samo malce podelim nekaj tega z vami in sprožim naslednje vprašanje - ali mislite, da ste na svetu za ''rezervne dele''? Če jutri umrete, bi vam bilo vseeno, če si izvolijo vzeti vaša jetra, ledvico, morda srce, …? Ne govorim o vaših nagibih solidarnosti do sočloveka, vaši pripravljenosti pomagati nekomu, katerega bodisi zdravje bodisi celo življenje je odvisno od vašega organa. Kakor so stvari urejene zdaj, je za kaj takega treba imeti vašo privolitev, strinjanje v obliki izkaznice, ki izkazuje, da ste se opredelili kot darovalec. Novi predlog zakonodaje predvideva, da se vaša privolitev domneva, kolikor se niste izrecno za časa življenja izjavili, da ne želite biti darovalec. Hej, halo! In spet smo pri vprašanju volje. Sem humanitarno usmerjeno bitje, ampak – vse, kar je prav! Ne bo mi država, zakonodajalec, veleval, da sem na tem svetu zato, da nekdo po moji smrti dobi del mene, ne da bi se s tem strinjala. Vem, vem. Marsikdo bi rekel, saj si mrtev, kaj ti mar, naj počnejo kar hočejo. NE! Etično se mi to zdi sporno. Absurdno je, da isti zakon v določbah, ki se nanašajo na prejemnika delov človeškega telesa, določa, da se presaditev lahko opravi, če prejemnik pred posegom v to privoli, v delu, ki se nanaša na odvzem delov telesa umrle osebe, pa bi predvidel, da se ta s posegom strinja, ker temu ni izrecno nasprotovala. Domneva, da molk pomeni privolitev oziroma da vsak privoli v odvzem kot v akt človeške solidarnosti, ni splošno sprejeta. Menim, da mora biti poseg odvisen od človekove resnične volje. Gre za poseg v avtonomnost posameznika, v njegovo dostojanstvo, v njegovo od rojstva neodtujljivo pravico do razpolaganja z lastnim telesom. Vsak posameznik se po lastni volji odloči, ali bo daroval ali ne dele svojega telesa, zato je enako sporna tudi določba zdaj veljavnega zakona, ki svojcem daje pravico, da ravnajo v nasprotju z voljo posameznika, tj. če se je ta za časa življenja opredelil kot darovalec, potem pa svojci odvzemu nasprotujejo. Vprašanje pravzaprav je, kaj je ''truplo'' in kakšne pravice v zvezi z njim obstajajo. Menim, da sta to dve vrsti pravic − osebnostna pravica umrlega in pravica svojcev, da skrbijo za umrlega. Osebnostna pravica umrlega učinkuje tudi po smrti in narekuje predvsem spoštovanje volje umrlega glede tega, kaj se bo zgodilo z njegovim truplom. Ta pravica je tista, ki prepoveduje vsa ravnanja, ki bi bila v nasprotju z voljo umrlega. Pravica skrbi za umrlega pa daje njegovim svojcem pravico poskrbeti za pokop, skrbeti za grob, če se je tako odločil pokojnik, pa tudi pravico odločati o tem, kaj se bo zgodilo s truplom, nikakor pa samo zaradi določenega sorodstvenega ali siceršnjega odnosa s pokojnikom svojcem ne daje pravice odločati, ali se ali ne pokojnemu odvzamejo deli njegovega telesa. Tako menim jaz…
Preden vam zaželim lep vikend, se še pohvalim z mojo čudovito pridobitvijo – jezični einsteinasti prstan je zjutraj pripotoval na moj naslov. Če ga želiš tudi ti, je Helena pravi naslov. Danes sem jezična važička. :)
Bizaren dan. Čisto primeren za enako bizaren teden. Ne le, da je bil delovno nemogoč, ampak je absolutni zmagovalec tudi vremensko. Ko sem pred dnevi pisala o dežju, me je marsikdo vprašal po zdravju, saj je bil vendar sončen dan. Ja, itak! Zjutraj sivo in deževno (in takrat je nastal tisti zapis), že čez dve uri pa se je v prvo vrsto prerinilo sonce, pregnalo oblake, v moji pisarni pa ustvarilo idilo sončnega Krvavca – mehka sončna svetloba, v kateri sva se s štirinožko prav srčkano kopali.
O delu ne govorim kaj dosti, ker tile zapisi niso namenjeni zrcaljenju tega dela mojega življenja. Svoje delo imam rada, čeprav bi najbrž marsikomu večina stvari, glede katerih umsko telovadim, predstavljala en tak neizmeren dolgčas, da bi bila smrt neizogibna. Morda pa samo malce podelim nekaj tega z vami in sprožim naslednje vprašanje - ali mislite, da ste na svetu za ''rezervne dele''? Če jutri umrete, bi vam bilo vseeno, če si izvolijo vzeti vaša jetra, ledvico, morda srce, …? Ne govorim o vaših nagibih solidarnosti do sočloveka, vaši pripravljenosti pomagati nekomu, katerega bodisi zdravje bodisi celo življenje je odvisno od vašega organa. Kakor so stvari urejene zdaj, je za kaj takega treba imeti vašo privolitev, strinjanje v obliki izkaznice, ki izkazuje, da ste se opredelili kot darovalec. Novi predlog zakonodaje predvideva, da se vaša privolitev domneva, kolikor se niste izrecno za časa življenja izjavili, da ne želite biti darovalec. Hej, halo! In spet smo pri vprašanju volje. Sem humanitarno usmerjeno bitje, ampak – vse, kar je prav! Ne bo mi država, zakonodajalec, veleval, da sem na tem svetu zato, da nekdo po moji smrti dobi del mene, ne da bi se s tem strinjala. Vem, vem. Marsikdo bi rekel, saj si mrtev, kaj ti mar, naj počnejo kar hočejo. NE! Etično se mi to zdi sporno. Absurdno je, da isti zakon v določbah, ki se nanašajo na prejemnika delov človeškega telesa, določa, da se presaditev lahko opravi, če prejemnik pred posegom v to privoli, v delu, ki se nanaša na odvzem delov telesa umrle osebe, pa bi predvidel, da se ta s posegom strinja, ker temu ni izrecno nasprotovala. Domneva, da molk pomeni privolitev oziroma da vsak privoli v odvzem kot v akt človeške solidarnosti, ni splošno sprejeta. Menim, da mora biti poseg odvisen od človekove resnične volje. Gre za poseg v avtonomnost posameznika, v njegovo dostojanstvo, v njegovo od rojstva neodtujljivo pravico do razpolaganja z lastnim telesom. Vsak posameznik se po lastni volji odloči, ali bo daroval ali ne dele svojega telesa, zato je enako sporna tudi določba zdaj veljavnega zakona, ki svojcem daje pravico, da ravnajo v nasprotju z voljo posameznika, tj. če se je ta za časa življenja opredelil kot darovalec, potem pa svojci odvzemu nasprotujejo. Vprašanje pravzaprav je, kaj je ''truplo'' in kakšne pravice v zvezi z njim obstajajo. Menim, da sta to dve vrsti pravic − osebnostna pravica umrlega in pravica svojcev, da skrbijo za umrlega. Osebnostna pravica umrlega učinkuje tudi po smrti in narekuje predvsem spoštovanje volje umrlega glede tega, kaj se bo zgodilo z njegovim truplom. Ta pravica je tista, ki prepoveduje vsa ravnanja, ki bi bila v nasprotju z voljo umrlega. Pravica skrbi za umrlega pa daje njegovim svojcem pravico poskrbeti za pokop, skrbeti za grob, če se je tako odločil pokojnik, pa tudi pravico odločati o tem, kaj se bo zgodilo s truplom, nikakor pa samo zaradi določenega sorodstvenega ali siceršnjega odnosa s pokojnikom svojcem ne daje pravice odločati, ali se ali ne pokojnemu odvzamejo deli njegovega telesa. Tako menim jaz…
Preden vam zaželim lep vikend, se še pohvalim z mojo čudovito pridobitvijo – jezični einsteinasti prstan je zjutraj pripotoval na moj naslov. Če ga želiš tudi ti, je Helena pravi naslov. Danes sem jezična važička. :)
