. . . . . . . . . . . . . . . .
Teden je naokoli. Spet. Vse prehitro. Lovim se, vsepovsod sem, a nikjer. Spet. Čimprej se moram ujeti, najti, saj to razdajanje nikamor ne vodi. Največja ironija je v tem, da se trošim na nekaj in ne na nekoga. Ja, vse je postorjeno, odkljukano, ampak vmes vrsta kratkih stikov (in bežnih dotikov). Gledam zlato ribico, ki sem jo ''ujela'' za T in se sprašujem, ali mu je pravzaprav sploh že izpolnila obljubljene tri želje… Gledam knjige (ki jih ni malo!) na knjižnih policah in se sprašujem, zakaj že vse predolgo nisem brala. Vem, zakaj, a se vrtinčim v izgubljenem času… tečna... in si obljubljam le še dan ali dva, potem bo, tako slutim, vse tako, kot mora biti…
Teden je naokoli. Spet. Vse prehitro. Lovim se, vsepovsod sem, a nikjer. Spet. Čimprej se moram ujeti, najti, saj to razdajanje nikamor ne vodi. Največja ironija je v tem, da se trošim na nekaj in ne na nekoga. Ja, vse je postorjeno, odkljukano, ampak vmes vrsta kratkih stikov (in bežnih dotikov). Gledam zlato ribico, ki sem jo ''ujela'' za T in se sprašujem, ali mu je pravzaprav sploh že izpolnila obljubljene tri želje… Gledam knjige (ki jih ni malo!) na knjižnih policah in se sprašujem, zakaj že vse predolgo nisem brala. Vem, zakaj, a se vrtinčim v izgubljenem času… tečna... in si obljubljam le še dan ali dva, potem bo, tako slutim, vse tako, kot mora biti…
