26 marec 2010

"Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu"

. . . . . . . . . . . . . . . .

To je moja današnja mantra. Danes naj bi dan preživela nekje čisto drugje, pa sem se odločila, da je bolje, če ostanem tu in postorim, kar je treba, saj me naslednji teden ponovno čaka službena pot. Napaka! Zgodilo se je, da me je oseba, sodelavec, za katerega globoko v sebi vem (priznam, tudi čisto na površju), da je poln manjvrednostnih kompleksov, kar ne bi bilo nič slabega, če se to ne bi odražalo tako, da je sovražen do drugače mislečih, da je njegovo mnenje edino pravilno (ne glede na tematiko), da je ženska po defaultu umsko manj razvito bitje in da je pika k debati že davno postavljena, postavil pa jo je on, še preden se je debata sploh začela. Don't you just have to hate people like that? Ne, ti ljudje niso vredni našega časa, našega ukvarjanja z njimi, pa vendar si tu in tam postavljen v položaj, ko se moraš soočiti z njimi. In to se mi je zgodilo danes. Vzela sem si besedo in povedala, kar sem mislila. Ne verjamem, da je karkoli slišal, če pa je že slišal, je preslišal. Pravijo, da je kot čebula - če ga potrpežljivo lupiš, prideš do nežne srčike in toplega človeka. Oprostite, to pa ne! Že velikokrat sem mu dala priložnost, da mi to notranjost čebule pokaže, misleč, da je pač star striček, sicer poln znanja, a osamljen in zato zagrenjen, zdaj pa sem se ponovno prepričala, da je morda tudi tak, a predvsem je zloben in aroganten. Kot tak – tole si svečano obljubljam! – si ne zasluži moje pozornosti, vsekakor pa ne spoštovanja. Če zavoljo moči argumenta v povsem nedolžni debati desetkrat ponoviš izjave Hitlerja in Goebbelsa o splošni neumnosti in vodljivosti ljudi, če si na kolegijih delovnega kolektiva brundaš himno nacistične stranke, potem to ni odraz splošne razgledanosti in odprtosti, ampak nestrpnosti. A, kot sem rekla na začetku, danes se ravnam po Sofoklesu. In ljubim marjetice, ki preplavljajo prebujajoče travnike.