15 januar 2010

Beločrni svet

. . . . . . . . . . . . . . . .

Medtem ko se nam zdi zgolj praktično življenje banalno, nevredno obstoja, ker nas ne motivira dovolj, da bi želeli v njem vztrajati in se zato zatekamo k stvarem, ki nam omogočajo stik s smislom, tu, čisto blizu nas, narava kroji usode ljudi, ki so nam v naših hotenjih, željah in pričakovanjih podobni, a jim ni dano živeti običajnih življenj. Običajnih ni mišljeno kot slabih, mišljeno je kot takih, ki v večji meri omogočajo nemoten sprehod od včerajšnjega prek današnjega k jutrišnjemu dnevu… Ki nam dopuščajo smeh, vznesenost, upanje, … Nesreča, naravna ali tista, ki jo povzroči človek, človeka ponižuje, vzame mu čast in ponos. Barbarsko bestialno je dogajanje na Haitiju. In enako tisto, kar se čudoviti K. dogaja v Sarajevu, v svetu predsodkov, ujetosti v segregiran svet, kjer te narodna pripadnost označuje, zaznamuje in vklepa v primež, iz katerega ni izhoda. Ponavadi se človek odloča po svojih čustvih in interesih, a če ti vzamejo te magične vrednote, te prikrajšajo za pravico ŽIVETI.

Jezi, jezi, jezi me ta nemoč. Jezi, da tako nepomembno dejstvo, kot je kraj rojstva, kroji življenje in mi samo zato, ker sem rojena TU in ne TAM, dovoljuje uživati lepote, ki jih ta svet vendarle ponuja. VSEM.

Tako razmišljujoči je teden minil med besedami, opojnimi čaji (s kapljicami citrusov) in slastni hrani (z obveznim česnom). Pa tvoj?