31 januar 2010

Vžigalice

. . . . . . . . . . . . . . . .


Rada imam vžigalice. Te lesene paličice, ki taaaako lepo zadišijo, ko jih prižgeš. Tople, svetle in polne upanja. Naj bo kamin, ki potem zagori in te pogreje, naj bo svečka, ki spominja na osebo, občutke ali trenutke, vedno, vedno, vedno vse to veliko raje sprostim v pogon in resničnost z vžigalico, kakor pa s katerimkoli drugim sredstvom, ki ognju pusti prosto pot. En sam poteg in tako velik učinek.

Troje vžigalic sem drugo za drugo ponoči prižgal.
Prvo, da bi videl tvoj obraz,
drugo, da bi videl tvoje oči,
tretjo, da bi videl tvoja usta,
in potlej trda tema, da bi se spomnil vsega,
ko sem te objel.

("Trois allumettes" (Jacques Prévert), v slo. prevodu bi to bilo "Tri vžigalice", a v resnici je bil naslov preveden v "Paris at night") :)