03 januar 2010

Ko moraš biti nesramen

. . . . . . . . . . . . . . . .

Če kaj (oziroma koga) ne maram, potem so to objestneži na cesti. In ITAK, da si tepec ti, ki voziš po pravilih in upoštevaš omejitve hitrosti. Strašansko nestrpna sem do neotesancev, ki se ti nalepijo na zadek avtomobila in te razbesnijo, ker od tebe PRIČAKUJEJO, da se jim, četudi voziš kilometer ali dva nad 130 km/h (samo zato, da se idiot za tabo ne zaleti vate), umakneš, ko pa gre mimo, jasno signalizira, da si ti debil. Grrrrrrrrrrr. Ampak, ker sva se v sončnem dnevu vračala domov in so za povrh še tisti dnevi v mesecu, sem mu tokrat z največjim veseljem pokazala sredinec in ga poslala v odprtino, od koder je očitno na svet privekal z butasto kvadratno glavo!!! Že ventiliram.

On the bright side: iz Čila me je razveselil tale saksofonist. Janez Boljka očitno ni edini, ki zna iz žebljev, matic in podobnega ustvariti prikupno mojstrovino. Za povrh pa še lonček, ki sem ga ujela privezanega na vinsko trto v Suhi krajini (ne vem, morda si tam, kadar je sila, grozdne jagode kar na hitro stisnejo v tekočo poslastico) in ograjo, ki se takole muzikalna in lepa šopiri v Mostecu.