25 januar 2010

Berlin

. . . . . . . . . . . . . . . .


Dokončno sem odločena – na potepanje po naši celini se od zdaj naprej odpravljam le še v času od aprila do oktobra, vsi ostali meseci so čisto preveč vremensko neprijazni. Lani tak čas sem se smukala po ulicah Barcelone – topel veter, prijetnih skoraj dvajset stopinj, levo in desno, naprej in nazaj vse polno življenja in smeha in tudi barv. Tokrat me je odneslo v Berlin. Sivo. Sibirsko mraz. Mrzel veter. Občutek, da me je nekdo pomotoma zaprl v zamrzovalno skrinjo in pozabil name. Fotoaparat se je upiral in že po nekaj slikah sporočil, da on se ne gre več. Ostal mi je mobitel, zato so nekatere od slikic malce … nejasne. Skorajda bi se reklo, da so tudi moji občutki do Berlina taki, ampak … NE! Berlin je čudovit, četudi siv, četudi je v petih dneh le en dan pogled v vesolje zrl skozi brezmadežno modro nebo, četudi so mi skorajda zamrznili notranji organi in tekočina v sklepih prav ledenokockasto grozila, da se spremenim v Pločevinkota, na katerega sem prav gotovo s svojo okorno hojo spominjala. Berlin resnično osvobaja. Ampak vem, da me bo čisto zares osvo(bod)/(j)il, ko bo zeleno listje šumelo v zgodnjepoletnem vetrcu in prijetnih dvajsetih stopinjah…