. . . . . . . . . . . . . . . .
Že ves teden se veselim nocojšnjega večera. Na vrsti je
namreč filmsko razvajanje – Pred polnočjo, tretji v vrsti besednih stvaritev Julie Delpy in Ethana Hawka. Komaj čakam! Da pa se v vesolju ne bi ustvarilo
neravnotežje, je tudi danes poskrbel mentor moje doktorske. Ja, delam doktorat,
še tisti pred uvedbo tretjestopenjskega
doktorskega študija. Magisterij sem opravila že leta 1997 (v tujini,
nostrificirala tudi tukaj) in potem vrsto let razmišljala, kaj bi me tako zaintrigiralo,
da bi mi ne bilo žal s tem izgubljati ur in ur branja in pisanja. Temo sem
našla, senat izbrane fakultete mi jo je odobril in mi določil tudi mentorja. Takrat
sem bila prepričana, da odličnega. No, v skladu z načelom "zašto jednostavno, kad
može komplikovano", moj mentor ničesar zares ne prebere, dobiva se in malce
pokramljava, jaz dopolnim v skladu z nedoločno izraženimi pomisleki, naštudiram
še tristo enih reči, za katere vem, da so popolnoma nepomembne za mojo temo, a
v upanju, da se bo gospodu mentorju naslednjič zdelo, da je to "to", seveda storim
vse, pa četudi skoraj odletim na Luno. In tako že nekaj let, čeprav se v osnovi
besedilo in njegova sporočilnost ne spreminjata. Vem, kaj sem želela povedati in
sem to povedala že v prvič oddanem besedilu. No, akademiki si predstavljajo stvari
drugače in kmalu ti postane jasno, zakaj je pri nas lahko vsakdo ovenčan z "mag."
in "dr.". Ker šteje kvantiteta in ne kvaliteta (število strani, število
bibliografskih oznak, pisanje skorajda v celoti sestavljeno iz citatov, nobenih
lastnih misli in sklepov, itd.). Cobiss vsebuje številna besedila in priznati moram,
da se čudim, ko prebiram doktorske disertacije. Nekatere dlje od seminarske naloge
niso šle, večina pa ne pomeni prav nikakršnega prispevka k znanosti, kar naj bi
ta dela v temelju pomenila. Ne mislim si, da sem posebna ali da imam svetu
sporočiti neko temeljno resnico ali iznajdbo, a vem, da tole moje pisanje ni
slabo in ni nepomembno. "Srečo" imam, da se moj mentor tega zaveda, a je
prelen, da bi se zmigal in rekel, da je pa zdajle dovolj in je čas za
predložitev besedila naprej v smeri končnega cilja. Cepetam na mestu in sem v
večnem čakanju na njegov odziv. Medtem ko ima večina fakultet roke in natančno
določen potek izdelave (odnos doktorand-mentor), moja fakulteta deluje po
nenapisanih pravilih, ki dovoljuje večmesečno tišino. Čas pa leti. In moj čas
se izteče septembra letos. Kar mojega mentorja ne gane. Niti najmanj. Zato sem ravnokar
spesnila neumno prošnjo za podaljšanje roka za izdelavo doktorske disertacije
in jo poslala v referat. Ki je – oh, kako pričakovano! – zaprt do 2. avgusta
2013. No, potem pa še po priporočeni pošti, da bo "za zihr" pravočasno. In potem
spet čakanje... Res čudovit začetek vikenda. Naj bo vaš veliko lepši.
