06 avgust 2010

Hrepenenje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pred davnim časom (leta 1995) sem si ogledala film Before Sunrise. Vem, da mi je bil že takrat všeč, a ko sem ga ta teden pogledala ponovno, vem tudi, da je to film, ki zaradi silovitega trčenja kakovosti čustev in dialogov, ki so tako tuzemeljski in se ponavljajo iz generacije v generacijo, ostaja večen. Iste stvari se dogajajo tebi in drugim, nam vsem, iste misli in sprenevedanja, isti strahovi in zmagoslavja, ista dokazovanja in občudovanja, ista fascinacija in manipulacija, ista ljubezen, le v drugačen vonj in barve jih zavije celofan našega dojemanja. Čeprav mislimo, da se to dogaja le nam. Ali le drugim. Začudena sem odkrila, da je bilo devet let po tem filmu narejeno neke vrste nadaljevanje, ki to ni. Odraslost z enako močnimi dialogi, z nekoliko več frustracijami, z nekaj več zavoženosti, a s tako resničnimi in mesenimi dialogi, da je čutiti, da nekdo snema življenje samo. Res je, resničnost ni nikoli dolgočasna, dolgočasen je naš pogled nanjo. Končna scena kliče po še in vendar pove več, kot še tisoč neposnetih zgodb in tisoč neizgovorjenih stavkov. Če si Before Sunset še niste ogledali, je zdaj pravi čas. Čisto na koncu ... čudovito ...