01 februar 2012

Sanjavost

. . . . . . . . . . . . . . . .


So ljudje, v katere sem se zaljubila in nikoli odljubila. Gre za posameznike, katerih bistvo tiči v skrivnostnih vijugah njihovih možganov. Ne vem, pravijo, da pri drugih najprej opazimo tisto, kar nas pri nas frustrira oziroma, da je našega občudovanja deležno tisto, kar pri sebi samih pogrešamo. Vneto kimam, če gre za kakšne telesne zadeve (npr. noge, prsti na rokah, nos), a glede tistega tu gori, s čimer premišljujem in se izražam, je ta frustracija nekoliko drugačna. Občudujem posameznike, ki razmišljajo do dna, ki tvorijo temeljito mislečo drznost in ne površnost, h kateri se večina prepogosto zateka (tudi sama sem med slednjimi). No, eden teh stremečih mislecev s precejšnjo mero inteligentnega humorja je veliki M. Z. Četudi ga ni več, me še zdaj njegove besede spravljajo v glasen krohot, v tisto enkratno zadovoljstvo nad preprostostjo genialnega. Tule ob kaminu in prijetni glasbi se trudim napenjati možgane in se posvetiti povzetku preobširnega, praznini med besedami vdahniti zadnje vezne misli, v resnici pa pogled tava po knjižni polici in išče drugačna branja. Kot naročeno in vedno navdušujoče se mi je pogled ustavil na Knjigi mrtvih. In kot je v podnaslovu dodano, "to ni kuharska knjiga, to je ena sama ljubezen", namenjena Š. in F. V receptu, poimenovanem "F. kolač", so navodila za pripravo naslednja:

"Zgneteš gladko testo, razprostreš ga v pekaču za pite, dvigneš robove. Na testo vržeš naribana jabolka, sladkor po okusu, cimet in spečeš. Pokriješ s folijo, 190 stopinj, 15 minut. Odstraniš folijo, pečeš še 15 minut. Ko se ohladi, dodaš stepeno smetano. Potem rečeš, F., to si pa dobro spekel, in on reče, vem. In ve."

Zveni preprosto, a ni. Zveni, kot da to zmore vsak. Pa ne zna. Zveni, kot da sem zaljubljena. Res sem. :)