. . . . . . . . . . . . . . . .
Ogenj prasketa, hiša je napolnjena z omamnim vonjem sveže pečene jabolčne pite, ki se hladi na rešetki, zunaj že nekaj dni neumorno naletava nebroj drobnih in malo večjih snežink, ptički se gnetejo v ptičji hišici, vse naokoli je belo in ko je čas, da se koš napolni s poleni, si nadeneš škornje do kolen in gaziš po štiridesetcentimetrski belini oglušujoče tišine in mraza, ki zareže nekam tja not, a si tega že navajen in je po nekaj dneh temperatur nekje petnajst pod ničlo, minus osem čutiti kot "toplo". Dokončaš knjigo, zamesiš kruh in medtem ko se peče, s štirinožko opraviš hitri petnajstminutni sprehod okoli vasi, da se udje malo pretegnejo, da pljuča hitreje zadihajo in kri veselo zaplapola, ker sicer bi utegnila na tem mrazu kar zmrzniti. Ali pa ne. In potem se vrneš na toplo, kruh je že debel in zlato rjaví, pristaviš vodo za čaj in si izmišljuješ, katerega od številnih okusov bi si v družbi s slastnimi piškoti ali zgoraj opisano pito tokrat postregel. Plug zmoti enkrat dnevno, a če ti ni treba nikamor, je kar v redu, toda če si se ravno odpravil na pot, potem ne razumeš, da v takem snegu in takih razmerah pogosteje ne opravi svojega dela in sneg ne le odrine, ampak ga tudi posuje. Kajti klanci tod okoli so kar precejšnji. Že če se navkreber nameniš peš, ti hitro postane vroče, zato ni čudno, da avtoček prede kot muc in svojo težo kar težko potisne tja gor, še toliko bolj, če cesta, ki se skriva pod belino, vrača uporni udarec. A se pride, če ne tako, pa drugače. Malo okoli, malo dlje. Minut že davno več ne štejemo. Ker v pravljicah vse traja pravljično število let, vodá in hribov. Le da to ni pravljica. Oziroma - ta pravljica je moj čudoviti vsakdan. ♥
Ogenj prasketa, hiša je napolnjena z omamnim vonjem sveže pečene jabolčne pite, ki se hladi na rešetki, zunaj že nekaj dni neumorno naletava nebroj drobnih in malo večjih snežink, ptički se gnetejo v ptičji hišici, vse naokoli je belo in ko je čas, da se koš napolni s poleni, si nadeneš škornje do kolen in gaziš po štiridesetcentimetrski belini oglušujoče tišine in mraza, ki zareže nekam tja not, a si tega že navajen in je po nekaj dneh temperatur nekje petnajst pod ničlo, minus osem čutiti kot "toplo". Dokončaš knjigo, zamesiš kruh in medtem ko se peče, s štirinožko opraviš hitri petnajstminutni sprehod okoli vasi, da se udje malo pretegnejo, da pljuča hitreje zadihajo in kri veselo zaplapola, ker sicer bi utegnila na tem mrazu kar zmrzniti. Ali pa ne. In potem se vrneš na toplo, kruh je že debel in zlato rjaví, pristaviš vodo za čaj in si izmišljuješ, katerega od številnih okusov bi si v družbi s slastnimi piškoti ali zgoraj opisano pito tokrat postregel. Plug zmoti enkrat dnevno, a če ti ni treba nikamor, je kar v redu, toda če si se ravno odpravil na pot, potem ne razumeš, da v takem snegu in takih razmerah pogosteje ne opravi svojega dela in sneg ne le odrine, ampak ga tudi posuje. Kajti klanci tod okoli so kar precejšnji. Že če se navkreber nameniš peš, ti hitro postane vroče, zato ni čudno, da avtoček prede kot muc in svojo težo kar težko potisne tja gor, še toliko bolj, če cesta, ki se skriva pod belino, vrača uporni udarec. A se pride, če ne tako, pa drugače. Malo okoli, malo dlje. Minut že davno več ne štejemo. Ker v pravljicah vse traja pravljično število let, vodá in hribov. Le da to ni pravljica. Oziroma - ta pravljica je moj čudoviti vsakdan. ♥
