29 februar 2012

PTT

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vsak dan, ko se pripeljem domov, so moji prvi koraki usmerjeni k poštnemu nabiralniku. Morda me čaka pismo, kartica, položnica, karkoli? Največkrat ni nič in vsakokrat me zagrabi neka nepojasnjena melanholija, ki me drži kakšnih deset minut. Ne razumem sodobnih tehnoloških prijemov. Vem, tudi ta blog je dnevnik, namenjen svetu, ne posameznemu bralcu, gre za razgaljanje brez primere. Uporabljam tudi elektronsko pošto, večino sodobnih načinov komuniciranja, a vendar se navdušujem nad in prakticiram pisanje tradicionalnih pisem. Naslov na ovojnico, znamka, nikakor ne nalepka, zadaj moj naslov, lep papir, popisan z mislimi, dogodki, skrbmi in pričakovanji, vse napisano samo za naslovnika, pospremljeno z objemi in pozdravi in poslano v vrtoglavi vrtinec podzemnih rovov in rok poštnih uslužbencev. Nič kopipejst še komu in še kdaj, ampak ekskluziva vzetega časa in premisleka, pospremljena na pot od točke a do točke b. Seveda sem vesela vseh sms in elektronskih voščil in čestitk, ampak tista v poštnem nabiralniku imajo svojo zgodbo in svojo pot. Zakaj nič več...?