. . . . . . . . . . . . . . . .
Objestnost je ena taka zanimiva lastnost. Ne govorim o uporništvu in ne o neprilagojenosti ali jezi, kot posledici nedopustnega oziroma nevzdržnega stanja. Govorim o zdolgočasenosti, ki se izrazi v uničevanju brez razloga, iz čiste zabave, nepremišljenosti in neodgovornosti do tujega, za neobčutljivost in v skrajnem smislu bedo.
Predstavljajte si naslednji scenarij: ponedeljek zvečer, ulica sredi mesta, polnoč. Nenadoma zaslišite petje na ulici. Moški glasovi, pesem stara in zlajnana. Nekaj da slutiti, da se tole ne bo dobro končalo. Pogledate skozi okno in uzrete moška, kako ležita na strehi avtomobila in se po njej mečeta, kot da sta na trampolinu. Njuni trije prijatelji veselo nadaljujejo pot po ulici. Odprete okno in zavpijete proti njima, onadva ravnodušno skočita z avta, ponovita vašo besedo v popačeni obliki in se pridružita ostalim trem z besedami "Bi skočili še na tistega tamle?".
To označujem kot objestnost. In to se je zgodilo meni (mojemu avtu). Čisto naključno, ker bi lahko bil katerikoli avto, a moj je bil očitno ravno prav velik in nizek, da sta ga izbrala za tarčo uničevanja. Udrta streha, moje srce ne ve, če ima še dovolj prostora v prsnem košu. Stopim dol in prestavim avto, da bi ob morebitnem novem pohodu ne doživel ponovitve. Ihtim in sem jezna. Ne zato, ker je avto močno poškodovan, in tudi ne zato, ker je to moj avto. Solze tečejo, ker vem, da ne morem storiti prav ničesar, da bi se kaj takega ne in oziroma ne bo več zgodilo. Strašansko skrivenčen um moraš imeti, da se v ponedeljkovem večeru, ki je bil videti, kot da se fantje zabavajo, sploh domisliš nečesa takega, kot je uničevanje tujih stvari. Kako ti sploh pride kaj takega na misel? Kje je zabava v povzročanju gorja drugemu? Kaj se je zgodilo z radostmi, kakršne so skakanje po lužah, plezanju po drevesu, zvonjenju na neznani zvonec in hitrem dirjanju proč, valjanju po hribu in ostalem, kar za posledico nima bolečine nekoga drugega...? Kje je "dobro"? Sploh še obstaja?
"Nekega dne bo vse v redu, na tem temelji naše upanje. Vse je v redu danes, na tem temelji naša utvara."
(Voltaire)
Objestnost je ena taka zanimiva lastnost. Ne govorim o uporništvu in ne o neprilagojenosti ali jezi, kot posledici nedopustnega oziroma nevzdržnega stanja. Govorim o zdolgočasenosti, ki se izrazi v uničevanju brez razloga, iz čiste zabave, nepremišljenosti in neodgovornosti do tujega, za neobčutljivost in v skrajnem smislu bedo.
Predstavljajte si naslednji scenarij: ponedeljek zvečer, ulica sredi mesta, polnoč. Nenadoma zaslišite petje na ulici. Moški glasovi, pesem stara in zlajnana. Nekaj da slutiti, da se tole ne bo dobro končalo. Pogledate skozi okno in uzrete moška, kako ležita na strehi avtomobila in se po njej mečeta, kot da sta na trampolinu. Njuni trije prijatelji veselo nadaljujejo pot po ulici. Odprete okno in zavpijete proti njima, onadva ravnodušno skočita z avta, ponovita vašo besedo v popačeni obliki in se pridružita ostalim trem z besedami "Bi skočili še na tistega tamle?".
To označujem kot objestnost. In to se je zgodilo meni (mojemu avtu). Čisto naključno, ker bi lahko bil katerikoli avto, a moj je bil očitno ravno prav velik in nizek, da sta ga izbrala za tarčo uničevanja. Udrta streha, moje srce ne ve, če ima še dovolj prostora v prsnem košu. Stopim dol in prestavim avto, da bi ob morebitnem novem pohodu ne doživel ponovitve. Ihtim in sem jezna. Ne zato, ker je avto močno poškodovan, in tudi ne zato, ker je to moj avto. Solze tečejo, ker vem, da ne morem storiti prav ničesar, da bi se kaj takega ne in oziroma ne bo več zgodilo. Strašansko skrivenčen um moraš imeti, da se v ponedeljkovem večeru, ki je bil videti, kot da se fantje zabavajo, sploh domisliš nečesa takega, kot je uničevanje tujih stvari. Kako ti sploh pride kaj takega na misel? Kje je zabava v povzročanju gorja drugemu? Kaj se je zgodilo z radostmi, kakršne so skakanje po lužah, plezanju po drevesu, zvonjenju na neznani zvonec in hitrem dirjanju proč, valjanju po hribu in ostalem, kar za posledico nima bolečine nekoga drugega...? Kje je "dobro"? Sploh še obstaja?
"Nekega dne bo vse v redu, na tem temelji naše upanje. Vse je v redu danes, na tem temelji naša utvara."
(Voltaire)
