24 november 2011

Zdaj je vse, kar imamo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih se zdi, da se vse zaroti proti vam. Veste, da sicer temu ni tako in da je marsikomu veliko huje, a relativizacija lastnih težav nekako v času hudih stisk ne deluje. Perspektiva pride pozneje. Ta november se ni dobro začel, nadaljeval se je rahlo bolje, a še vedno s cmokom v grlu, proti koncu potuje zelo grenak. Najlažje je kriviti nekoga ali nekaj drugega, a povsem objektivno, čeprav subjektivno vpletena, lahko rečem, da nisem klicala hudiča, pa se je ta sam od sebe prikotalil na svoj čarobni ples okoli mene. Še vedno pleševa v ritmu, ne on, ne jaz se ne predava. Upam na zmago, ker sem v tem dvojcu »dobro«, a pridejo trenutki, ko se mi ne da več, ne da se mi nadaljevati v tem utrujajočem vrtincu. Brezčutnost in brezobraznost sodobne družbe sta boleči, v boju z njima preživiš le, če zmoreš ostati boljši, ne da bi nastavil še drugo lice. Kmalu bo bolje...