. . . . . . . . . . . . . . . .
Pridejo dnevi, ki stisnejo želodec in te vsega napolnijo z žalostjo. Pa ni kriv dan oziroma dnevi sami po sebi, ampak ljudje, ki ne razumejo in nočejo razumeti, da te ne vodijo interesi zlobne vrste, ampak iskrena skrb za to, da bi se vse skupaj ne skrivenčilo do neprepoznavnih oblik. Vedno, VEDNO, se moja iskrenost odbije ob zid užaljenosti in neargumentiranega vztrajanja na stvareh, ki so očitno napačne. Vem, lahko bi ravnala tako, kot to počne večina in obrnila glavo proč, se delala, da to ni moja stvar, ampak nočem jim biti podobna. Ni mi vseeno, ni in ne bo mi vseeno, pa če zato trpim, ker me boli njihova brebrižnost in ne moja iskrenost. Sem ena tistih večnih borcev za dobro stvar (vem, bitka je vnaprej izgubljena...), ki mi ne bo prinesla priznanja ali večne slave, imam pa mirno vest. Le še tole decentriranost moram spraviti v pravo kolesje. Morda moram samo malo proč, proč od vsega in vseh...
Pridejo dnevi, ki stisnejo želodec in te vsega napolnijo z žalostjo. Pa ni kriv dan oziroma dnevi sami po sebi, ampak ljudje, ki ne razumejo in nočejo razumeti, da te ne vodijo interesi zlobne vrste, ampak iskrena skrb za to, da bi se vse skupaj ne skrivenčilo do neprepoznavnih oblik. Vedno, VEDNO, se moja iskrenost odbije ob zid užaljenosti in neargumentiranega vztrajanja na stvareh, ki so očitno napačne. Vem, lahko bi ravnala tako, kot to počne večina in obrnila glavo proč, se delala, da to ni moja stvar, ampak nočem jim biti podobna. Ni mi vseeno, ni in ne bo mi vseeno, pa če zato trpim, ker me boli njihova brebrižnost in ne moja iskrenost. Sem ena tistih večnih borcev za dobro stvar (vem, bitka je vnaprej izgubljena...), ki mi ne bo prinesla priznanja ali večne slave, imam pa mirno vest. Le še tole decentriranost moram spraviti v pravo kolesje. Morda moram samo malo proč, proč od vsega in vseh...
