26 oktober 2011

Vrata so priprta - vabim h kukanju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Najina hiška bo prav kmalu vseljiva. Vem, že dolgo obljubljam sprehod po vseh čudovitostih, ampak s temi zadevami je tako, da ni potrebe po zapeljevanju drugih, če sva že sama zapeljana in potem mečkam in izbiram in premlevam, če bi vam raje pokazala to ali ono... Vsega je toliko, da je težko pokazati vse detajle, za katerimi je veliko mozganja, včasih pa trenutnega navdiha. Najbrž je najlepša stvar te hiše ta, da smo jo (midva in ljubo sorodstvo) naredili z lastnimi rokami in po lastnih željah. Pohištvo je v celoti najino delo, les v hiši je več ali manj recikliran (prej je na tem mestu stala stara hiška in les, ki je bil prej v njej in je bil "zdrav", je zdaj predelan v mizo, kavč in kuhinjske dele), tudi pri ostalem pa sva poskusila biti čim bolj naravna in "eko" (tla – star bobrovec, fasada – slamnate bale in glina (zdaj poškropljena z belim apnom), stoli in dve omari – stari, zbrušeni in prebarvani z barvami na vodni osnovi, žleb – lesen, kljuke, ki žleb držijo na strehi – lesene, štirna – oblečena v star bobrovec, potka do hiše – stari leseni plohi, banja – lesena, v obliki soda, postelja – iz starih tramov... In to šteje, kajne? Da je nama, njenima prihodnjim stanovalcema, lepa takšna, kakršna je. Z vsemi neravnostmi, nerodnimi luštkanostmi in ne čisto takšnim končnim izidom, kot sva upala, da bo, a na koncu je tako že prav. In morda še lepše. Prilagam kolaž le nekaj od nešteto podrobnosti. Če boste hoteli več in podrobneje, morda kakšno slikico čisto od blizu (spodnja se poveča, če kliknete nanjo), pa le povejte. :)