27 september 2011

Vse se spreminja...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zgodi se, da se lepe stvari tu in tam raztreščijo v drobcene dele, v prah in z njim neznano kam. Vesela sem, da sem stara, kolikor sem. Ni malo, ampak, hej, danes je dejansko številki treba odvzeti deset let in si na pravi starosti. Formula temelji na podaljšanju življenjske dobe in gre za moj pogled na svet. :) Še vedno čutim radost in vznemirjenje, ki me je prevzelo ob vsakem prehodu meja nekdanje dežele, pa četudi je bil to le Trst ali Celovec; tudi pozneje, ko smo se »odprli«, je bilo odkrivanje velikih mest starega kontinenta in otoka vsakokrat vstop v čarobni svet. Odprtost in razvoj sta nam ukradla pričakovanja, ukradla smisel želja in sanj, saj jih je moč uresničiti tudi pri nas. Morda je vse skupaj dražje, a je tu, ne več le tam nekje, v tistem lepem velikem mestu. Oblačila lahko, če jih že pri nas ni, kupiš prek spleta in so že čez nekaj dni dostavljena, tako ostanejo le še drobcene reči, tiste, ki še niso odkrile tržne niše na Slovenskem. London je bil romanje po ulicah, odkrivanje znanega, uživanje na Covent Gardenu in Portobello Roadu, Anthropologie je postal moj drugi dom. Ne gre za to, da pogrešam potrošništvo, saj je London ena velikanska trgovina, v kateri mrgoli kupcev. In tudi ne za to, da mesto ne ponuja arhitekturno-zgodovinskih presežkov (že samo zaradi njih se splača tudi desetič vrniti se vanj). Gre za to, da ni le duša tista, ki neposredno želi biti deležna razvajanja, ampak za to, da se vrneš tudi z materialnim spominom, ki je edinstven mestu. Edinstvenost je izginila, globalizacija jo je pokopala.