. . . . . . . . . . . . . . . .
So stvari, ki vas kljub morebitnim napakam ali pomanjkljivostim scela začarajo in se vam zdijo vrhunec stvarjenja. Nekaj takega se je zgodilo z najino hiško. Ne s celoto, niti ona sama ni popolna, daleč od tega. Čeprav je najina in sta v njo vpeti dve leti ljubezni in pozornega ravnanja, vendarle ni moč reči, da bi stvari ne mogle biti bolje, natančneje narejene. A vse te neravnosti, sprotna improviziranja, nehotene napake, navdušenje ali razočaranje nad odstopanji med idejo v glavi in sliko v resničnosti, so nama ljube. Najljubša med njimi pa je vendarle zemeljsko rjava fasada, mešanica ilovice, gline in slame, s čisto malo peska za strukturo. Kopala se je v soncu, nastavljala in akumulirala je njegovo energijo in toplo grela dlan, ki jo je božala. Ta vikend je vse to za vedno izgubljeno. Funkcionalnost je premagala estetiko in apnena belina tolče v oči in ... razboleno srce. Raje bi po vsaki zimi tu in tam zakrpala morebiti poškodovan del, veliko raje. A sneg, ki odnese del pokrivala, lahko vpliva tudi na tisto, kar pokrivalo ščiti. V tem primeru slamnate bale, ki bi bile, če bi bile nenehno izpostavljene vlagi, slejkoprej uničene. Razum to ve, a srce se ne more in noče sprijazniti. Ker je najina mala vegasta hruška postala kot zlomljen del telesa, povit v mavec. In to ne more biti lepo!
Kot bi vedela, da bo takšen izid tega opravila, sem prejšnji teden na potepanju po svetu že sicer bogato domačo knjižnico obogatila s tremi lepimi knjigami. Ko kupujem knjige, njihova zunanja lepota nikoli ni merilo, a tokrat, vedoč, da vsebina knjig ni sporna, je roka sama segla po treh lepoticah, brez katerih bi bil zločin zapustiti knjigarno. Lepo, ki te ljubim lepo.
So stvari, ki vas kljub morebitnim napakam ali pomanjkljivostim scela začarajo in se vam zdijo vrhunec stvarjenja. Nekaj takega se je zgodilo z najino hiško. Ne s celoto, niti ona sama ni popolna, daleč od tega. Čeprav je najina in sta v njo vpeti dve leti ljubezni in pozornega ravnanja, vendarle ni moč reči, da bi stvari ne mogle biti bolje, natančneje narejene. A vse te neravnosti, sprotna improviziranja, nehotene napake, navdušenje ali razočaranje nad odstopanji med idejo v glavi in sliko v resničnosti, so nama ljube. Najljubša med njimi pa je vendarle zemeljsko rjava fasada, mešanica ilovice, gline in slame, s čisto malo peska za strukturo. Kopala se je v soncu, nastavljala in akumulirala je njegovo energijo in toplo grela dlan, ki jo je božala. Ta vikend je vse to za vedno izgubljeno. Funkcionalnost je premagala estetiko in apnena belina tolče v oči in ... razboleno srce. Raje bi po vsaki zimi tu in tam zakrpala morebiti poškodovan del, veliko raje. A sneg, ki odnese del pokrivala, lahko vpliva tudi na tisto, kar pokrivalo ščiti. V tem primeru slamnate bale, ki bi bile, če bi bile nenehno izpostavljene vlagi, slejkoprej uničene. Razum to ve, a srce se ne more in noče sprijazniti. Ker je najina mala vegasta hruška postala kot zlomljen del telesa, povit v mavec. In to ne more biti lepo!
Kot bi vedela, da bo takšen izid tega opravila, sem prejšnji teden na potepanju po svetu že sicer bogato domačo knjižnico obogatila s tremi lepimi knjigami. Ko kupujem knjige, njihova zunanja lepota nikoli ni merilo, a tokrat, vedoč, da vsebina knjig ni sporna, je roka sama segla po treh lepoticah, brez katerih bi bil zločin zapustiti knjigarno. Lepo, ki te ljubim lepo.
