02 september 2011

Hipnosti

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tik preden se znoči, se v teh vročih dneh čez polja razlije prečudovita svetloba, meglice se vijejo nad oddaljeno vodo in vonj sveže pokošene trave prijetno žgečka nosnice. Lepo je. Ko bi le trajalo. A prehitro pride tema, obet novega dne. Dnevi pa mi spet uhajajo iz območja obvladljivosti. Ne vem, kje sem, ne vem, če se bom kmalu ujela. Lahko bi bilo prijetno in september, ta ljubi mesec, bi moral biti drugačen, a je vsako leto enako – vse se zgrmadi vanj: obveznosti, želje, načrti, obupane ugotovitve, razočaranje, ker ni drugače, veselje nad prihajajočim, ... Preprosto prekratek je. Kot vse lepe reči...