. . . . . . . . . . . . . . . .
Mesto se te dni zbuja v tiha jutra, v trgovini takoj dobim svojo ritualno makovko, na kolesu se spustim do Ljubljanice in MIR je beseda, ki valovi po vodi. Rada imam šolske počitnice.
Vikend je bil naporen. Od jutra do poznega večera smo delali še zadnjo (upam) streho. Po hiši in hiški čez cesto, je prišel na vrsto kozolec. Prestavili smo ga za kakšen meter in prekrili z novim ostrešjem in strešniki. Prava gruntarja sva, ni kaj. A zdaj imam teh streh že čisto zares dovolj in želim si, da bi šlo vse skupaj končno h koncu... V nedeljo zjutraj sem se polomljena zbudila v nov dan, ko je bilo sonce še nizko. Še nekaj dolgov se je nabralo, ki niso bili povezani s hišo, ampak ostalimi zadevami in sem v soboto do drobnih ur napenjala oči nad vedno manjšimi črkami (enako v nedeljo in včeraj zvečer), a ko sem opazovala strehe in poslušala ptičke, ki so še lenobno požvižgavali v krmežljavo sonce, se mi je v nosnice zapodil vonj po sveži kavi. Kave ne pijem, nikoli je nisem, nimam želje, da bi jo, mi pa tako lepo diši. Nekdo se je, tako kot jaz, zgodaj podajal novim zmagam naproti in globoko sem vdihnila močno črnino. Takoj za njim je od nekod privel še vonj po sveže opranem perilu. Za hip se mi je zazdelo, da sem že na vasi. Pa nisem bila, ampak sredi Ljubljane. Četudi ljudje hitijo, njihova dejanja prav počasno potujejo v tuje domove. Lepo. Energija za nove podvige.
Mesto se te dni zbuja v tiha jutra, v trgovini takoj dobim svojo ritualno makovko, na kolesu se spustim do Ljubljanice in MIR je beseda, ki valovi po vodi. Rada imam šolske počitnice.
Vikend je bil naporen. Od jutra do poznega večera smo delali še zadnjo (upam) streho. Po hiši in hiški čez cesto, je prišel na vrsto kozolec. Prestavili smo ga za kakšen meter in prekrili z novim ostrešjem in strešniki. Prava gruntarja sva, ni kaj. A zdaj imam teh streh že čisto zares dovolj in želim si, da bi šlo vse skupaj končno h koncu... V nedeljo zjutraj sem se polomljena zbudila v nov dan, ko je bilo sonce še nizko. Še nekaj dolgov se je nabralo, ki niso bili povezani s hišo, ampak ostalimi zadevami in sem v soboto do drobnih ur napenjala oči nad vedno manjšimi črkami (enako v nedeljo in včeraj zvečer), a ko sem opazovala strehe in poslušala ptičke, ki so še lenobno požvižgavali v krmežljavo sonce, se mi je v nosnice zapodil vonj po sveži kavi. Kave ne pijem, nikoli je nisem, nimam želje, da bi jo, mi pa tako lepo diši. Nekdo se je, tako kot jaz, zgodaj podajal novim zmagam naproti in globoko sem vdihnila močno črnino. Takoj za njim je od nekod privel še vonj po sveže opranem perilu. Za hip se mi je zazdelo, da sem že na vasi. Pa nisem bila, ampak sredi Ljubljane. Četudi ljudje hitijo, njihova dejanja prav počasno potujejo v tuje domove. Lepo. Energija za nove podvige.
