Poletje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ste za en potop v morske globine? S T. sva bila pretekli teden na Pašmanu, v hiški na robu ničesar, z vsem razkošjem, ki ga kamnita hiška z oljčnim nasadom, vrtnim kaminom, teraso, zelenim vrtom in s skoraj zrelimi figami ponudi od dolge zime utrujenemu in zdolgočasenemu meščanu. Da je bilo prečudovito, najbrž ni treba kaj dosti izgubljati ne časa ne besed, da se da s hladilnikom in štedilnikom na plin, elektriko na čisto majceno sončno celico in vodnjakom deževnice preživeti celo življenje, pa najbrž tudi ne. Ali pač? Ja, smo različni, a midva sva že prvi dan ugotovila, da bi tu lahko preživela preostanek življenja. Širno morje, mir in neizmerna svoboda, stran od ljudi, vsakdanjega vrveža in nepotrebnih obveznosti, ki si jih nakopljemo čisto mimogrede. T. je lovil ribe in naju hranil, sama sem mesila kruh, pekla palačinke in zobala rdeče češnje debelinke, čez dan sva se utapljala v modrinah in črnih črkah na belem papirju, na večer sva nazdravila z dobrim rdečim in prisluhnila galebom, mirnemu morju in vetru, ki se je ujel v najine lase. Če bi prislonil uho na najini ušesi, bi najbrž slišal skrivnosti sveta. In začutil blaženost obstoja.