13 avgust 2010

Naj sploh še bom?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ime mi je ... in sem odvisnica. Odvisna od coca cole light. Vem, ni mi treba hiteti razlagati kakšen strup, da je in kako lahko to sploh pijem. Meni je dobra. Odlična. Slastna. Moja velika razvada, ki je postala navada. Več kot deset let jo pijem iz dneva v dan in če je ni tam, kamor grem, si jo vzamem s sabo. Ja, junky sem. Totalen. In ni me sram. Nikakor ne mislim, da sem zato šibka oseba, nekdo, ki ne zna reči "ne" stvarem, ki mu ne koristijo. Ker je resnica drugačna. In ker se mi ni treba ne zagovarjati ne opravičevati za moje male radosti. Preprosto rada jo imam. In ZDRAVA sem. Moj hladilnik je vse premajhen za pollitrske plastenke, ki sem jih še nabrala po ljubljanskih in okoliških trgovinah. Zakaj? Sicer imam v hladilniku le eno ali dve, tokrat pa ne gre drugače, ker so jo pri nas prenehali polniti. #$%&#$%/?*"?%&$#. Ogorčena sem klicala na njihovo številko in prosila za pojasnila. Premajhna poraba, premajhen trg, drugi dve gresta bolje v prodajo. Bla bla bla. Na tem mestu in zelo na glas povem, da mi je navadna cc ogabna, še bolj pa njena zero različica, ki je okušati tako, kot če bi navadno pustil odprto dva dni in jo potem nekomu nalil v kozarec. Bljak. Žalujem. In prijazno prosim za koordinate trgovin, kjer boste zasledili še kakšno pollitrsko (drugačna pakiranja niso niti približno tako okusna) plastenko moje pregrehe... Šmrc.