. . . . . . . . . . . . . . . .
Prebujanje se je zgodilo točno pred letom dni. Leto dni, 133. zapis. Brez pompa, z malce upočasnjenim ritmom zadnje dni. Telo je utrujeno in si želi počitka, ki ne pride in ne pride. Naj vas moje nenadne odsotnosti in nepričakovani odhodi preveč ne vznemirjajo, predvsem pa nikoli ne bodite prepričani, da pozabljam na virtualni svet lepih besed. Neke vrste konjiček je tale blog, ki mu vsakokrat namenim del sebe in nikoli ni zgolj naključen nabor besed in slik. Trudim se nekaj sporočiti ali pa malo potarnati, deliti veselje ali žalost, se hudovati nad nekom ali nečim, a vendar odražati sebe takšno, kakršna v resnici sem. Moji bralci so me našli sami od sebe in niti ne vem, če njihovo število sploh presega število prstov ene roke. Toliko ljudi namreč osebno poznam, ki so tu ali drugače pustili odziv na zapis. Virtualni svet je prevelik, da bi lahko bil določljiv, realnemu pa nisem naznanjala, da me je tu moč najti. Kdor me odkrije, me (s)pozna, ostalim bom v poplavi lepih, dobrih, zanimivih blogov ostala najbrž za vedno neznanka. Hvala vsem, ki se tu ustavite, ker mi resnično ugaja, če vas zapis ne pusti povsem hladne. Gola vljudnost je vedno patetična, zato si želim srčnosti in jo dajem, ko me na kateremkoli od številnih blogov nekaj navduši. A. B. je nekoč zapisal, da se je treba s konjički resno ukvarjati in zahtevajo čas, zato se jih je treba izogibati. Kajti potem zmanjka časa za ljudi. S prvim delom se strinjam, z izogibanjem in pomanjkanjem časa za ljudi ne, ker so na obeh straneh tega konjička … ljudje. Pridite še k(d)aj okoli. :)
Prebujanje se je zgodilo točno pred letom dni. Leto dni, 133. zapis. Brez pompa, z malce upočasnjenim ritmom zadnje dni. Telo je utrujeno in si želi počitka, ki ne pride in ne pride. Naj vas moje nenadne odsotnosti in nepričakovani odhodi preveč ne vznemirjajo, predvsem pa nikoli ne bodite prepričani, da pozabljam na virtualni svet lepih besed. Neke vrste konjiček je tale blog, ki mu vsakokrat namenim del sebe in nikoli ni zgolj naključen nabor besed in slik. Trudim se nekaj sporočiti ali pa malo potarnati, deliti veselje ali žalost, se hudovati nad nekom ali nečim, a vendar odražati sebe takšno, kakršna v resnici sem. Moji bralci so me našli sami od sebe in niti ne vem, če njihovo število sploh presega število prstov ene roke. Toliko ljudi namreč osebno poznam, ki so tu ali drugače pustili odziv na zapis. Virtualni svet je prevelik, da bi lahko bil določljiv, realnemu pa nisem naznanjala, da me je tu moč najti. Kdor me odkrije, me (s)pozna, ostalim bom v poplavi lepih, dobrih, zanimivih blogov ostala najbrž za vedno neznanka. Hvala vsem, ki se tu ustavite, ker mi resnično ugaja, če vas zapis ne pusti povsem hladne. Gola vljudnost je vedno patetična, zato si želim srčnosti in jo dajem, ko me na kateremkoli od številnih blogov nekaj navduši. A. B. je nekoč zapisal, da se je treba s konjički resno ukvarjati in zahtevajo čas, zato se jih je treba izogibati. Kajti potem zmanjka časa za ljudi. S prvim delom se strinjam, z izogibanjem in pomanjkanjem časa za ljudi ne, ker so na obeh straneh tega konjička … ljudje. Pridite še k(d)aj okoli. :)
