. . . . . . . . . . . . . . . .
Toliko vsega se dogaja, da niti ne utegnem pravočasno in temeljito zabeležiti trenutkov, ki se vtihotapijo v posamezen dan in potem iz njega tudi spolzijo… Jezim se nad perverznostjo izjav, dejanj in nastopov belohaljaste odvratnosti, ki si zgolj zaradi zmanjšanja zaslužka lasti pravico nad zdravjem večine. Odvratnost, ki presega človeško ali časovno. Sami so si napisali pravila, ki so jim omogočala dosedanje zaslužkarstvo, ko jim preti, da se bodo morali ukloniti gospodarskemu krču, tako kot to počne večji del zasebnega in javnega sektorja, pozabljajo na ta in se sklicujejo na druga pravila, ki jim že izvirno niso dišala. Etika na dnu in pri tem si upajo govoriti o svojem poteptanem dostojanstvu. Večna otopelost duha in nadutost, ki presega meje razumljivega in razumnega. Istočasno so čisto na našem pragu ljudje, ki raj na zemlji, ki ga opevata politika in bogata srenja, čuti kot pekel brez izhoda. Ni dovolj razglasiti raj na zemlji, treba ga je tudi udejaniti v obliki boljšega počutja in užitkov, pri tem pa upoštevati ves čas navzočo nevarnost, da pričakovanja morda ne bodo izpolnjena. (P.B.)
Obenem se veselim oblačenja in lišpanja najine hiške. Odeva se v slamo in prekriva z glinenim ometom. Taka lubica gobica postaja. A najbrž je prav to nastajanje nečesa tako nenavadnega tisto, kar je resnično bogatenje. Druženje in mreženje. Odkrivanje davno pozabljenega. Bolečina, ki pušča sled na rokah. Čisto droben pesek ob koncu dneva postane ostra skala na gladkih dlaneh. Tudi zato se je treba znati pockrljati.
Toliko vsega se dogaja, da niti ne utegnem pravočasno in temeljito zabeležiti trenutkov, ki se vtihotapijo v posamezen dan in potem iz njega tudi spolzijo… Jezim se nad perverznostjo izjav, dejanj in nastopov belohaljaste odvratnosti, ki si zgolj zaradi zmanjšanja zaslužka lasti pravico nad zdravjem večine. Odvratnost, ki presega človeško ali časovno. Sami so si napisali pravila, ki so jim omogočala dosedanje zaslužkarstvo, ko jim preti, da se bodo morali ukloniti gospodarskemu krču, tako kot to počne večji del zasebnega in javnega sektorja, pozabljajo na ta in se sklicujejo na druga pravila, ki jim že izvirno niso dišala. Etika na dnu in pri tem si upajo govoriti o svojem poteptanem dostojanstvu. Večna otopelost duha in nadutost, ki presega meje razumljivega in razumnega. Istočasno so čisto na našem pragu ljudje, ki raj na zemlji, ki ga opevata politika in bogata srenja, čuti kot pekel brez izhoda. Ni dovolj razglasiti raj na zemlji, treba ga je tudi udejaniti v obliki boljšega počutja in užitkov, pri tem pa upoštevati ves čas navzočo nevarnost, da pričakovanja morda ne bodo izpolnjena. (P.B.)
Obenem se veselim oblačenja in lišpanja najine hiške. Odeva se v slamo in prekriva z glinenim ometom. Taka lubica gobica postaja. A najbrž je prav to nastajanje nečesa tako nenavadnega tisto, kar je resnično bogatenje. Druženje in mreženje. Odkrivanje davno pozabljenega. Bolečina, ki pušča sled na rokah. Čisto droben pesek ob koncu dneva postane ostra skala na gladkih dlaneh. Tudi zato se je treba znati pockrljati.
